[Ko so slišali angele, ki so najavili Kristusovo rojstvo, so pastirji] hitro odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. 1
Vsi, ki so slišali pastirje, so bili začudeni. Vsem so govorili o angelih, ki so peli na hribu, ter so jih napotili, da vidijo novorojenčka staršev, ki sta prišla iz Nazareta. “Našli jih boste v jaslih.”
Medtem je Marija tiho počivala in opazovala mirni obraz dojenčka Jezusa. Razmišljala je o preteklih devetih mesecih in o vsem tem, kar se je zgodilo. Vsak spomin ji je bil dragocen in vsakega je shranila v svojem srcu. Čudovita usklajenost, polna podrobnosti – toliko dogodkov, ki so se približali vrhuncu, enkratnemu dogodku – prihodu Mesije, Odrešenika – ki sedaj leži v jaslih. Spomnila se je obiska angela, Jožefovih sanj, reakcije svoje sorodnice Elizabete, dolgega in utrujajočega potovanja iz Nazareta do Betlehema, v pozni nosečnosti. Ali ni izgledalo, kot da je šlo vse narobe, ko niso mogli najti prenočišča, ona pa je bila zelo utrujena? Otrok se je rodil v najbolj nenavadnih okoliščinah. Mogoče se je spraševala, če je Bog pozabil na svoje obljube o tem dojenčku.
Toda, ko so pastirji pripovedovali o nebeškem zboru in božanskih navodilih, je dojela, da Bog ni pozabil, in da se nebesa veselijo! Marija je bila hvaležna za ta dogodek ter je znova in znova razmišljala o teh stvareh.
Kaj me začudi v čudoviti zgodbi o prvem božiču? Za kaj sem osebno hvaležna, ko razmišljam o tej večni pripovedi rojstva mojega Odrešenika? Tudi jaz, kakor Marija, razmišljam o tem, kako je Božji Duh poskrbel za vse, od nadnaravnih do najmanjših na prvi pogled nepomembnih podrobnosti – ljudje, kraji, izbira pravega trenutka. Bog rad opravlja več nalog istočasno.
Vidim, kako se je moje življenje prepletlo z življenji mnogih dragih ljudi, in kako so se stvari dogajale in odvijale v naših življenjih posamezno ter se v pravem trenutku povezale. Začudena sem, ko vidim nit spleteno v tapiseriji moje zgodbe. Ohranjam vsak spomin in pogosto razmišljam o teh stvareh v svojem srcu.
- Luka 2:16–19↑