Nenavaden zvok me je zbudil sredi noči. Pogledal sem po sobi. Žena je mirno spala in njeno enakomerno dihanje me je prepričalo, da je vse v redu.

Ko sem končno skoraj zaspal, sem spet zaslišal ta zvok.

Počasi, da ne bi zbudil ženo, sem vstal iz postelje in pogledal v otroško posteljico, kjer je spal naš mali Martin in se v sanjah smejal.

Martin se je spet začel glasno smejati in tokrat prebudil tudi ženo.

“Kaj se dogaja?” zaspano si je pomela oči.

“Ne vem, toda zdi se mi, da se Martin dobro zabava.”

Martin se skoraj nikoli ni zabaval! Trpel je od prvega dne svojega življenja.

Z bratom dvojčkom sta bila rojena predčasno, v sedmem mesecu. Njegov brat je bil zdrav, toda Martin je imel srčno napako.

Martin je imel le šest tednov, ko je imel prvo operacijo. Po operaciji se nam je zdravnik nasmehnil in dvignil palec v znak spodbude. “Vse je bilo v redu. Vaš dojenček je pravi borec.”

Vendar pa ni bilo vse v redu. Medtem ko se je njegov brat razvijal v zdravega in veselega dojenčka, je Martin postajal bolj šibek, dokler ni tako oslabel, da se je prehladil že od najmanjšega prepiha. Prehlad se je potem neizbežno poslabšal v pljučnico, mi pa smo se spet vrnili v svet zdravnikov in stresa.

Kadarkoli me je Martin pogledal s svojimi velikimi, resnimi očmi, sem začutil njegovo posebno nežnost. A srečen? Ne, to ne bi bila prava beseda, s katero bi ga lahko opisal. Redko se je smejal, toda kdo bi mu lahko kaj očital? Kako potolažiti dojenčka, ki ne razume, zakaj trpi, in se ne zaveda, da bi njegovo življenje lahko bilo drugačno?

Z ženo sva vsakodnevno z vsem srcem molila zanj. Dragi Bog, prosimo Te, ozdravi ga.

Neko noč, teden dni pred njegovim prvim rojstnim dnevom, je moja žena molila drugačno molitev. Neprestano potovanje v bolnico, bolečina, ki je bila stalno očitna na Martinovem obrazu, in nenehen strah, vse to je postajalo neznosno.

“Dragi Bog,” je molila in klečala poleg posteljice, “Predajam Martina v Tvoje roke. Če ga želiš vzeti k Sebi, bom to sprejela kot Tvojo voljo. Toda, kar koli se bo zgodilo, prosim Te, ne dopusti, da še naprej trpi.”

Tisto noč se je Martin smejal.

V enem trenutku se je glasno smejal, dvignil ročice zmagovalno v zrak in začel veselo mahati. Smejal in hihital se je skoraj eno uro, medtem ko sva ga midva opazovala s solznimi očmi.

Naslednji dan je med dojenjem nenadoma zbledel. “Nekaj ni v redu!” je vzkliknila žena. V trenutku sem bil poleg nje in bil priča Martinovih zadnjih trenutkov na tem svetu.

Z ženo sva se samo pogledala. Začutila sva globoko žalost, vendar tudi neverjeten mir.

Vedela sva, da je Martin odšel v svoj večni dom.