Taksi ćudež v New Yorku

Bili so težavni meseci pomladi 1972. Obupno sem si želela roditi majhnega dojenčka, ki bi ga lahko držala v svojem naročju in bi bil le moj. Dvakrat sem spontano splavila in bila sem zelo razočarana ter celo za to krivila Boga in Mu rekla, Poglej, kaj si naredil, ko pa sem ti zaupala, da odgovoriš na mojo molitev? Enostavno nisem mogla iti naprej.

Toda tisti dan sem šla naprej, vsaj fizično. Z možem Danom sva se selila v New York zaradi misijonarske dejavnosti na East Side predelu. Potrebovala sem spremembo. Mož je šel naprej, medtem ko sem jaz potovala po drugi poti skozi Boston. Med dolgo vožnjo z avtobusom, sem se stisnila k oknu in jokala. Medtem ko so ure minevale, sem začela dvomiti o vsem, v kar sem verjela in učila druge, naj verjamejo. Zakaj sem bila v misijonarski dejavnosti? Kako lahko govorim drugim, naj zaupajo v Boga, ko pa je bila moja vera na zelo nizkem nivoju? Izgubljala sem kontrolo nad svojim življenjem.

Po tem, kar je izgledalo kot cela večnost, je avtobus končno prispel na avtobusno postajo v New Yorku. Bila sem že nekajkrat v New Yorku in vedno sem se počutila izgubljeno. Mesto je bilo preveliko, prehitro in preveč neosebno. Prej sem bila tam kot turistka in se razgledovala okrog. Toda tokrat nisem gledala zgradb; iskala sem delček modrega neba.

Našla sem telefonsko govorilnico in poklicala številko, ki sem jo imela, bila sem željna slišati Danov glas. Nekaj denarja, ki sem ga imela pri sebi, so vzeli pokvarjeni telefoni, toda ni me skrbelo. Dan me bo kmalu prišel iskati.

Ko sem končno našla telefon, ki je normalno deloval, sem poklicala, a se ni nihče oglasil. Popila sem kavo in znova poskusila. Spet se nihče ni oglasil.

OdšIa sem na ulico, kjer so čakali taksiji in ugotovila, da se temni. Luči mesta so zameglile moje solze, ki so se spet nabirale v očeh.

Vrnila sem se nazaj in še enkrat telefonirala. Še vedno se ni nihče oglasil. Postalo mi je jasno, da se z Danom nisva razumela glede časa mojega prihoda in vse, kar sem imela pri sebi je bil naslov stanovanja na East Side predelu, kjer bomo delali. V predelu mesta, ki je bil znan kot Peklenska Kuhinja.

Strah me je prevzemal, ko sem odšla na ulico in poklicala taksi. Ko sem dala taksistu naslov stanovanja, je osorno vprašal: “Kaj zares?” Vključil je taksimeter in začel voziti.

Taksimeter je šel hitreje kot avto, medtem ko smo se premikali skozi cestni promet. Vzela sem denarnico in še enkrat preštela denar. Na taksimetru se je vsota hitro bližala vsoti denarja, ki sem jo imela pri sebi. Ko sem skočila v taksi, sem pomislila, da lahko stečem v stanovanje in prinesem denar, če ne bom imela dovolj za vožnjo, ampak zdaj sem imela slab občutek.

Nagnila sem se naprej, da bolje vidim voznika ob svetlobi uličnih luči. Imel je globoke brazgotine na obrazu, kot da je bil bivši zapornik ali pa član tolpe. Pomislila sem na njegov grob ton, ko je spraševal za naslov, ki sem mu ga dala. Potem sem opazila zelo dolgo brazgotino. Šla je skozi polovico njegovega vratu. To ni bil človek, s katerim bi se lahko poistovetila ali pa z lahkoto klepetala.

Ko sem se naslonila nazaj na sedež, je vsota na taksimetru presegla vsoto denarja v moji denarnici. Morala bi biti bolj potrpežljiva. Morala bi počakati na avtobusni postaji in znova telefonirati. Pomislila sem na vse zastrašujoče novice, ki sem jih kdaj prebrala o taksistih. Naredila sem ogromno napako! 

Potem sem naredila nekaj, kar bi morala storiti že prej. Pozabila sem na zamero do Boga in tiho molila: Gospod, znašla sem se v težavah! Prosim, zaščiti me in pokaži mi, če lahko kaj naredim, da me boš Ti varno pripeljal na cilj.

Odgovor sem jasno prejela v mislih: Povej taksistu o Meni. Preden sem lahko našla razlog, zakaj tega nočem narediti, sem globoko vdihnila in začela govoriti:

“Nekaj vam moram priznati. Vožnja s taksijem me bo stala več kot sem pričakovala in pri sebi nimam dovolj denarja, da bi plačala za vožnjo. Selim se v stanovanje, kjer bova z možem opravljala misijonarsko dejavnost. New Yorka ne poznam dovolj dobro in nisem se zavedala, da bo vožnja tako dolga. Ko prispeva, bom morala steči do stanovanja in prinesti še nekaj denarja. Z možem poskušava živeti, kot je živel Jezus, oznanjati evangelij vsakomur, katerega srečava, ter Njemu zaupati, da bo poskrbel za vse naše vsakodnevne potrebe.”

Ko sem nadaljevala govor, mi je Jezus dal besede: “Veste, mnogo ljudi potrebuje občutiti Jezusov ljubeč in zdravilen dotik. On ima odgovore za njihove kakršnekoli potrebe. On lahko ozdravi vsako bolečino, vsako trpljenje. Njegovi odgovori so tako blizu kot je ena molitev. Ali ste že kdaj sprejeli Jezusa v svoje srce?”

Sledila je dolga, moreča tišina, zatem pa kašelj in globok vdih. Nagnila sem se naprej in videla solzo, ki je stekla po licu taksista.

“Moja babica me je peljala v cerkev, ko sem bil majhen otrok,” je začel govoriti z glasom polnim emocije. “Ona mi je pripovedovala o Jezusu. Celo molil sem z njo. Kasneje je umrla in od takrat naprej mi nihče ni govoril o Jezusu. Imate prav. Mnogo ljudi potrebuje ozdravitev. Jaz jo potrebujem. Živel sem grozno življenje. Moja babica se bi me sramovala zaradi vseh slabih stvari, katere sem storil. Mislim, da mi Jezus ne more več oprostiti.”

Zdaj sem bila jaz na vrsti, da komaj zadržujem solze. “Jezus je visel na križu med dvema kriminalcema. Eden od njiju je prosil za Njegovo odpuščanje in Jezus mu je rekel: ‘Danes boš z menoj v raju.’ Jezus je rekel, da ni prišel pridigati dobrim ljudem ali ljudem, ki so smatrali, da ne potrebujejo Njegovo pomoč. Pridigal je vsem—vključno izobčencem, pijancem in prostitutkam, ljudem, ki so vedeli, da Ga potrebujejo. On bo pomagal tudi tebi. Vse kar moraš narediti je, da Ga prosiš, naj ti odpusti in On bo to storil. On bo odpustil karkoli.”

Moja nedavna preteklost se mi je zavrtela pred očmi—moji dvomi in nezmožnost zaupanja Bogu, ko je izgledalo, da je šlo vse narobe. “On nam celo oprosti, kadar Mu dvomimo,” sem rekla z zlomljenim glasom. “Ko mu zaupamo s svojim življenjem in verjamemo, da On natančno ve, kaj potrebujemo ter bo odgovoril na naše molitve ob Njegovem popolnem času, takrat je On sposoben narediti največje čudeže.”

“Ne skrbite zaradi denarja,” je rekel taksist. “Odpeljal vas bom na ta naslov in bom plačal za vožnjo. Kar delate je zelo pomembno. Peklenska Kuhinja je polna ljudi, ki potrebujejo slišati o nebesih. Od zdaj naprej bom spet molil in poskušal biti boljša oseba. Bog vas je poslal k meni.”

Prispela sva do stanovanja in pomagal mi je nesti kovčke. Objela sem ga in mu povedala, da ga Jezus ne bo nikoli izneveril. Počakal je, dokler ni nekdo prišel in me pozdravil, potem pa se je nasmehnil in pomahal, medtem ko se je odpeljal.

Vsi, katerim sem povedala zgodbo o taksistu, so bili šokirani. Vsi so pravili, da so taksisti iz New Yorka znani po tem, da so nekateri izmed najbolj težavnih ljudi na svetu. Nikomur nikoli ne podarijo brezplačno vožnjo.

Toda vedela sem, da pravi čudež tega srečanja ni bil brezplačen prevoz. Čudež je bil v tem, da sta dve osebi, ki sta imeli potrebo približati se Bogu, začutili Njegov ljubeč dotik. Potrebno je bilo, da sem videla solze na licu tega na videz trdosrčnega taksista, da sem to dojela. Besede, katere mi je Bog dal za njega, so bile natančno to, kar sem jaz potrebovala slišati. Bog je njega poslal k meni.

Joyce Suttin

Joyce Suttin is a retired teacher, writer, and frequent contributor to Activated magazine. She lives in San Antonio Texas with her husband and has an on-line ministry excerpting, editing, and writing inspirational material.