Razmišljati o dosegu ciljev je šele prvi korak, toda še kako velik in pomemben. Za nekatere je to začetek novega projekta, za druge je to učenje nove veščine, za tretje je to sprememba življenjskih navad. Ne glede na to, za kaj se gre, bomo potrebovali vztrajnost, trud in določeno žrtvovanje, da bi spremenili svoje sanje v resničnost. Ko se tega zavedamo, je potem vse odvisno od nas ter naše odločnosti in pri tem igra motivacija ključno vlogo.

Moja mama je bila zelo vztrajna, ko me je učila brati Braillovo pisavo za slepe, kljub mojemu začetnemu pomanjkanju motivacije in želje. Moja nezainteresiranost je trajala dokler nisem slišal za druge slepe otroke mojih let, ki so se lotili tega izziva in so se čez nekaj časa naučili brati svoje najljubše knjige in zgodbe brez tuje pomoči.

Ko sem bil star šest let, sem poslušal svoja starejša brata igrati na kitaro in sem si predstavljal, da bom nekega dne tudi jaz igral kitaro. Toda, ko mi je brat dal kitaro v roke in me poskušal naučiti, mi ni šlo dobro in sem mu rekel, da to ni za mene. Prsti so me boleli in mislil sem, da si nikoli ne bom mogel zapomniti vseh akordov.

Šele pri dvanajstih letih sem se zavestno odločil naučiti igrati na kitaro navkljub začetnim težavam. Bil sem zelo pozoren na lekcije in veliko sem vadil. Seveda sem bil včasih zafrustriran in utrujen od učenja, toda nadaljeval sem, ker sem imel pred seboj cilj, ki sem ga želel doseči. To me je spodbujalo in po približno enem letu sem prvič zaigral z bratoma. Danes se še vedno naučim novih stvari na kitari, vendar pa se z nasmehom spomnim teh prvih korakov in lahko iskreno rečem, da sem vesel, ker sem si v svojem dvanajstem letu zadal ta cilj in ker sem na tem delal. “To je vse lepo in prav,” lahko rečete, “toda nekaterih stvari se učiš z užitkom, medtem ko pa so druge stvari bolj težavne.” Strinjam se z vami. Pri učenju igranja kitare sem bolj užival kot pa takrat, ko sem se odločil shujšati.

Star sem bil dvajset let, ko mi je mama umrla od raka. Tolažbo sem našel v hrani. Veliko sem jedel in zelo malo sem telovadil. Mislil sem, da imam pravico na to, zaradi emocionalnega stresa, s katerim sem se moral vsakodnevno boriti. Kmalu sem se začel rediti. Zdravnik me je opozoril, da bom postal predebel, če ne zmanjšam porcije hrane in ne začnem telovaditi.

Na začetku mi je bilo težko poslušati zdravnikove nasvete. Vendar pa, ko sem začel razmišljati o prihodnosti sem dojel, da so zdravstvene težave, ki jih prinese debelost, resnične in nisem jih želel doživeti na lastni koži. Prav tako sem vedel, da je zdravnik imel prav in če bom sledil njegovemu nasvetu, mi kasneje ne bo potrebno biti na drastični dieti.

Začel sem jesti manj in več telovaditi. Po enem mesecu ne le da sem shujšal, ampak se je izboljšalo tudi moje emocionalno stanje. Od takrat naprej mi je telovadba všeč in danes mi ni več potrebno paziti koliko pojem.

Gledati naprej proti cilju in si predstavljati, da ga boste dosegli, je odličen način, da ostanete motivirani. V pismu Hebrejcem 12:1-2, nas Pavel spodbuja: “Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sedel na desnico Božjega prestola.”

Jezus je imel svoj cilj pred seboj: izpolnitev svoje misije na Zemlji. Ni se predal, ne glede na vse težave, ki jih je pretrpel. Celo smrt ga ni zaustavila in zato imamo danes odrešenje ter večno življenje.

V čem je torej skrivnost za uspešno dosego ciljev? Ne ozirajte se na vsakodnevno trdo in včasih dolgočasno delo in žrtvovanje, temveč se osredotočite na dosego svojih ciljev.