Sprehod ob reki

Dolge razprave o morebitnih spremembah so zavile našo prihodnost v negotovost, ki je iz dneva v dan izgledala vse večja. Pred nekaj leti sem z možem in z nekaterimi prijatelji osnovala humanitarno organizacijo, kateri cilj je bil pomagati ljudem iz bivše Jugoslavije prebroditi težavne posledice državljanske vojne.

Od prvega dne nam je bilo jasno, da to ne bo prav nič lahka naloga, vendar nas je ohrabril odziv prostovljcev, ki so se nam pridružili in pa mnoge priložnosti, v katerih smo uspeli prinesti humanitarno pomoč in ohrabriti ter nasmejati otroke v begunskih taboriščih. Ker so se naši prijatelji in nevladne organizacije, s katerimi smo do takrat sodelovali, odločili preseliti, smo začeli razmišljati, da je mogoče napočil čas, da tudi sami obrnemo nov list v našem življenju in začnemo delati nekaj drugega. Ta misel me je razžalostila in počutila sem se nekako poražena.

“Ali hočeš iti na sprehod ob reki?”, me je vprašal mož. Ravno takrat sem potrebovala premor in sprejela sem njegov predlog. To ni bila ravno reka, temveč mali potok, ki je veselo tekel med bližnjimi hribi.

V zadnjem času je močno deževalo in sploh ni bilo videti sonca. Nežna in vlažna meglica je zavila grmovje in drevesa. Ko sem hodila po potrti in blatni stezi, sem se počutila, kot da vreme izraža moje občutke. Ne bi bilo prvič, da smo zaprli poglavje v knjigi našega življenja in šli naprej, toda tokrat se je zdelo, da nekaj ni bilo prav. Nekaj mi je pravilo, da moramo vztrajati, čeprav je bilo to nelogično in so vse okoliščine kazale na nekaj povsem nasprotnega.

Začela sva se pogovarjati in ocenjevati razloge za in proti, toda nič ni kazalo na pravilno odločitev in bolj kot sva govorila, bolj sva bila zmedena. Potem sva se ustavila, se usedla na kamenje in odprla svoja srca našemu dragemu Ustvarjalcu. Zanimalo naju je, kaj On misli o naši situaciji. Ohrabril nas je z občutkom, da se ta epizoda še ni končala in, da se nam bodo v prihodnosti zgodile mnoge dobre stvari ter, da se nam bo pridružilo toliko prostovoljcev, da sploh ne bomo imeli dovolj prostora za vse.

Danes, štirinajst let kasneje, smo še vedno tukaj in prejšnji mesec smo uradno odprli nov center za učenje in usposabljanje prostovoljcev. Bog je izpolnil svojo obljubo.

Kako drugače bi bilo, če se ne bi tistega dne odločila sprehoditi, daleč stran od življenskih stresnih situacij. Kako bi se izšlo vse drugače, če ne bi poslušala Gospoda in videla situacijo iz Njegove perspektive, iznad oblakov, kjer sonce vedno sije.