Ko je Jezus rekel svojim učencem: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje,” 1 je dobesedno opisoval svojo smrt na križu. Dogodki, ki so zatem sledili, so dokazali, da je bil pripravljen dati vse za nas, svoje prijatelje. Jezusova ljubezen je popolna, prav tako Njegovo prijateljstvo.
Nekajkrat sem že razmišljal, kako bi se osebno obnašal, če bi se znašel v situaciji, v kateri bi lahko s svojim življenjem rešil življenje drugega človeka. Seveda, takšno razmišljanje temelji na predpostavki, kajti izzivi, s katerimi se osebno soočam, so pogosto prozaične narave ter so del vsakdanjosti.
Ali naj se družim s prijateljem, ki ima življenske težave in ni prav najbolj prijetna družba ali pa naj najdem nekakšen izgovor in se ga izogibam? Ali naj obiščem bolno prijateljico, ne samo enkrat, temveč pogosto, če je to potrebno? Če dobim vstopnico za pomembno tekmo, se poraja vprašanje ali naj jo dam prijatelju, ki je ni mogel dobiti? Ko prijatelj dobi priložnost, da odpotuje na počitnice ali pa se mu ponuja novo delo, ali sem resnično srečen zaradi njega ali pa mu zavidam uspeh? Ko prijatelji izberejo različno mesto za srečanje ali pa se želijo zabavati na drugačen način kot jaz, ali vedno pričakujem od njih, da se prilagodijo mojim željam?
Priložnosti za vsakodnevno “žrtvovanje” ali bolje rečeno za “nerazburljivo žrtvovanje” prihajajo vsak dan in bolj realno prikazujejo moj karakter, kot nekakšne hipotetične situacije o življenju in smrti. Ne morem reči, da mi vedno uspe, toda delo na tej številki naše revije me je vsekakor navdahnilo, da se še bolj potrudim postati takšen prijatelj, o kakršnem govori Biblija, prijatelj, ki “ljubi v vsakršnih časih.” 2