Trenutno sem zelo zaposlena s svojimi projekti, predavanji, materinskimi obveznostmi in obveznostmi žene ter gospodinje, da enostavno ne najdem časa, da napišem blog ali pismo prijateljem ter jim bolj podrobno opišem, kaj se dogaja z menoj.

Po pravici povedano, tudi jaz to pogrešam. Včasih si zaželim, da bi bil nekdo poleg mene, nekdo, ki ve, kaj se dogaja, nekdo, ki bi se smejal z menoj in z nasmehom nagradil otroške dosežke, nekdo, ki bi me lahko ohrabril, ko se soočam z novimi izzivi, nekdo, s kom bi bila na enaki valovni dolžini. Obstaja namreč razlika med nekom, ki se vas trudi poslušati, vendar pa pravzaprav niti ne razume vse, kar mu želite povedati in med osebo, ki resnično začuti, kaj poskušate povedati ter koliko vam to “nekaj” zares pomeni.

Kot otrok nisem imela veliko prijateljev. Zdaj mi je žal, da kot najstnica nisem vedela, kako se spoprijateljiti z novimi prijatelji. Po drugi strani pa je dobro, da sem se navadila na osamljenost, ker zdaj ne pogrešam množičnih srečanj in zabav. Uživam namreč v življenju, katerega imam in v njegovih mnogih blagoslovih.

Imam sanjskega moža in obožujem svoje otroke. Možu povem lahko vse ter poskušam z njim obdržati dobro komunikacijo, čeprav sva oba zelo zaposlena. Poskušava poslušati in ohrabriti drug drugega ter biti prijatelj, kakršnega druga oseba potrebuje. Vendar pa se v mnogih stvareh zelo razlikujeva. Izvrstno se dopolnjujeva in skupaj skrbiva za vse dele našega družinskega življenja.

Enkrat sem se prijavila na Facebook, vendar če me boste tam iskali, boste razočarani zaradi praznega prostora. Bil je to poskus, da se povežem s starimi prijatelji, s katerimi sem izgubila stik zaradi mnogih potovanja, poroke, ustvarjanja družine in selitve v drugo državo. Toda, namesto navdušenja in zadovoljstva, ki ga prinaša obnovitev starih prijateljstev, se je pojavil občutek depresije. Slike iz njihovih življenj so delovale na mene kakor hladen tuš, ki me je prebudil iz globokega sna. Vsi so nadaljevali s svojim življenjem in nihče me ni pogrešal. Ne glede na to, kako bližnji smo si bili nekoč, kakšne skupne skrivnosti in sanje smo imeli, koliko časa smo skupaj preživeli, vse je očitno postalo del preteklosti. Življenje je teklo naprej, kot voda, ki teče pod mostom.

Toda, hvala Bogu, da so se v naslednjih dneh nepričakovano pojavile možnosti za nova prijateljstva in to me je ohrabrilo. Dobila sem nekaj nepričakovanih e-sporočil, telefonskih klicov in obiskov, ter celo ročno napisano sporočilo. Nekdo “tam zgoraj” je natančno vedel, kaj sem v tem trenutku potrebovala. Prebrodila sem duhovno krizo ter zopet postala srečna. Dandanes tudi zelo redko obiščem Facebook.

Uvidela sem, da prijateljstvo z nekaterimi ljudmi ni končano le zato, ker smo izgubili stik. Če bi me katerikoli od teh prijateljev zaprosil za pomoč, bi se takoj odzvala ter sem prepričana, da bi tudi oni storili enako za mene. Uvidela sem, da moram spremeniti svoj način razmišljanja in, da je napačno trditi, da je prijatelj edino tista oseba, ki je vedno poleg mene ter me vedno posluša. Trenutno je naše prijateljstvo enostavno v drugačni fazi, vendar to automatično še ne pomeni, da je nekaj narobe.

Potem sem dobila zares ohrabrilno misel – Bog piše blog mojega življenja. Čeprav nimam časa za pisanje dnevnika, bloga ali osebnih pisem, v katerih bi podrobno opisala, kaj se mi dogaja, Bog vse ve in vodi evidenco. On se zaveda vsakega mojega koraka in dejanja, vsake moje misli, besede, odločitve, solze, nasmeha, občutka, bolezni, pustolovščine, praske, ideje ali mojih sanj ter je vse zapisano. V nekaterih primerih mi je malo neudobno zaradi tega, toda v bistvu sem vesela, da je tako.

Celo, če nikoli ne napišem knjigo o svojem življenju, bo Bog poskrbel za to. V Jezusu imam prijatelja, ki je vedno z menoj in, s katerim se lahko vedno pogovorim. Jezus vedno najde čas, da me posluša in v vsakem trenutku ve, kako se počutim. Jezus je najboljši.