Pogosto slišimo primerjavo med našim življenjem z vero in tekom ali potovanjem. Neštete pesmi, knjige in pridige so zasnovane na tem konceptu. Kot tekač najdem inspiracijo v verzu “vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka … uprimo oči v Jezusa.”1 Toda nedavno sem to uvidel iz popolnoma nove perspektive.
Slišal sem zgodbo o mlademu fantu, ki je bil paraliziran in razen glave ni mogel premikati svojega telesa. Jasno je bilo, da je zanj brezupno se ukvarjati s športom. Toda s tem se ni sprijaznil. Ko je slišal za tek dolg 5 kilometrov, ki so ga organizirali, da bi zbrali denar za prijatelja, ki je prav tako postal paraliziran po tragični nesreči, je dobil pogumno idejo. S pomočjo tehnologije, ki mu omogoča, da napiše sporočila tako da uporablja svoje oči in glavo, je povedal svojemu očetu: “Hočem teči na tem tekmovanju.”
Namesto da bi ga opozoril na nemožnost tega načrta, je njegov oče zgradil voziček, v katerem je lahko ležal njegov sin in ga vlekel celih 5 kilometrov. Ob koncu teka je sin napisal novo sporočilo: “To je bilo prvič, da se nisem počutil hendikepiran.” Nato sta se udeležila novega tekmovanja. In nato še enega. Ter še enega!
Do danes sta se oče in sin udeležila več kot 300 tekmovanj—vključno z maratoni in triatloni. Oče teče, plava in kolesari tako, da vleče, poriva ali pa nosi svojega sina vsak korak poti. Zakaj? Enostavno zato, ker ljubi svojega sina in mu želi, da bi bil srečen. Sin ni naredil nič posebnega, da bi zaslužil takšno ljubezen. To je njegov sin in to je edino pomembno.
Mi smo sinovi in hčerke našega nebeškega Očeta, kar pomeni, da ne tečemo sami, ko se utrudimo. Lahko se vržemo v Njegovo naročje in On nas bo nosil. “Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil”2 pomeni ravno to.
Ne glede na to, v kakšni kaši ali v kakšnih težavah smo, Njegova ljubezen za nas nikoli ne okleva. On je vedno tu in nam pripravljen pomagati, da dosežemo vsak cilj. In nekega dne bomo skupaj z Njim prečkali ciljno črto.