Razmišljati o drugih in poskušati zadovoljiti njihove potrebe, posebno, kadar to zahteva osebno žrtvovanje, ni majhna stvar. Zelo lahko je biti len, sebičen in egocentričen. Večina ljudi se je takšna rodila. Običajno najprej razmišljamo o sebi – o osebnih željah in o tistem, kar nas osrečuje. Toda, z Jezusovo pomočjo lahko razvijemo nove navade in nove reakcije, ki nam bodo sčasoma pomagale, da postanemo ljubeča in skrbna oseba.
Človeška narava temelji na želji po samoohranitvi, sebičnosti in na tem, da postavimo svoje lastne potrebe na prvo mesto. Vendar pa Biblija obljublja: “Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.” 2 Korinčanom 5:17 Jezus nam je dal velik izziv – imeti globoko, požrtvovalno in nepristransko ljubezen do drugih, čeprav se zaveda, da takšna ljubezen sega preko meja naših človeških zmožnosti. Toda, On nam lahko pomaga s tem, da spremeni našo naravo, srce in stališče, tako, da lahko izpolnimo Njegovo voljo ter resnično ljubimo druge.
Jezus je rekel svojim prvim učencem: “Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.” Janez 13:35 Ljubezen, ki so jo imeli eden za drugega, za svoje prijatelje in celo za neznance je pritegnila pozornost vseh ljudi ter je bila prepričljiv primer Božje ljubezni.
Da bi postali nova stvaritev, katero želi Bog, morate pokazati pripravljenost, voljo in vero. Morate moliti in biti dosledni v majhnih stvareh, v katerih lahko pokažete nesebično ljubezen. Sčasoma se boste naučili ljubiti druge, prepoznati njihove potrebe ter boste na splošno več razmišljali o njihovi sreči in počutju.
Ko dajemo vse od sebe in se resnično trudimo biti prijatelj, ko posvetimo nekaj časa za osamljeno dušo ali potolažimo bolno osebo, ko sočustvujemo z nekom in mu hočemo ublažiti trpljenje, ko pokažemo nekomu, da ga potrebujemo, bomo občutili posebno duševno zadovoljstvo. Majhna in tiha dejanja storjena iz ljubezni nas bodo blagoslovila s srečo, katero ne moremo prejeti na noben drug način – z duševnim mirom, ki ga prejmemo, ko uvidimo, da smo pomagali drugemu človeškemu bitju.