Ko sem bila otrok, sem začela jokati takoj, ko sem pomislila, da bodo nekega dne moji starši ostareli. Zelo sem jih imela rada in razžalostila me je sama zamisel, da bodo nekega dne izgubili lasje in dobili gube. Če zdaj pomislim o tem, je bilo v meni nekaj, kar se je balo staranja. Trdno sem bila prepričana, da se vse, kar je lepo, nikoli ne bi smelo končati ali izgubiti svoj sijaj.
Sčasoma je ta strah izginil. Lahko rečem iskreno, da se počutim bolj zdrava kot sem bila v svojih dvajsetih letih, ker sem fizično več aktivna in se bolj zdravo prehranjujem. Medtem sem dojela, da sem se največ bala notranjega staranja – izgube entuziazma, idealov in želje za učenjem in napredovanjem. Zaradi tega mi je všeč, ko moram nekaj začeti znova, ker sem primorana naučiti se nekaj novega in tako ostati mlada v duhu.
Pred nekaj leti sem prisostvovala obletnici mature in ob tej priložnosti sem ponovno srečala stare prijatelje, katerih nisem videla že več kot trideset let. Bila sem odlična študentka in zelo aktivna v družbenopolitičnem življenju. Nato pa sem posvetila svoje življenje misijonarskim in humanitarnim dejavnostim. Od takrat je minilo že osemintrideset let, v katerih sem pogosto delala v zelo težkih pogojih. Nikoli me niso zanimale materialne stvari, medtem ko je večina mojih prijateljev postala bodisi uspešen zdravnik, pravnik ali poslovnež.
V enem trenutku se je nekdo odločil postaviti pomembno vprašanje: “Ali ti je zaradi česa žal? Bila si zares odlična študentka. Vsi smo te občudovali in bili smo prepričani, da boš postala dobro poznana zdravnica ali pisateljica.”
Odgovorila sem, da ne obžalujem ničesar. Našla sem Boga ter sledila Njegovemu klicu in to je za mene največja nagrada, ki obstaja. Vsi so si oddahnili in skoraj v isti sapi rekli: “Veseli smo, da to slišimo in vidimo, da se še vedno boriš za svoje ideale, zaradi katerih si se odrekla mnogim stvarem! Vedno boš naš vzor.”
Spoznala sem, da nisem edina, ki sovraži vdati se in prenehati. Ne moreš biti vedno močen in brez napak. To je nemogoče. Padci so pogosti in včasih se moramo spočiti, toda nikoli ne smemo dvigniti roke od česa. Zato še naprej verjemite in dajajte ter se neprestano spreminjajte.