Ko sem bila majhna punčka, mi je mama neštetokrat rekla, da bi bilo bolje, če bi se rodila kot deček! Šele zdaj je razumem. Namreč, če vzamemo v obzir okolje, v katerem je odraščala in stališča argentinske družbe tedanjega časa, kakšno razočaranje je moralo biti, da je rodila samo enega otroka in še to deklico. To spoznanje me je prizadelo. Bila sem pogosto bolna kot otrok, posebno v hladnih in vlažnih zimah v Buenos Airesu. Takrat nisem mogla iti v šolo in se nisem mogla igrati s prijatelji, kar je še povečalo moj občutek osamljenosti in izoliranosti.
Oče je umrl, ko mi je bilo petnajst let in morala sem se honorarno zaposliti, da sem lahko plačevala svojo šolnino. Hotela sem postati tajnica in sem marljivo študirala ter redno hodila na prakso. Kljub svojemu trudu, me mama ni hvalila ali hrabrila, čeprav sem hrepenela za njenim odobravanjem. Postala sem zelo kljubovalna in na koncu me je vrgla iz hiše. Sama sem se morala soočiti z življenjem.
Študij si nisem mogla več privoščiti, toda najela sem sobo in sčasoma sem našla tudi boljše delo. Vendar nisem bila srečna. Čutila sem duševni nemir in nezadovoljstvo. Iz obupa sem se obrnila k Bogu in ga zaprosila, naj nekaj stori v mojem življenju.
Tisti teden sem srečala člana The Family International, s katerim sem imela globlji pogovor. To je bil le začetek zanimivih in poučnih pogovorov o Bogu in duhovnih resnicah. Končno sem dobila odgovore na težka vprašanja. Čutila sem, da Bog želi, naj delim novo radost z drugimi in sem se odločila posvetiti ves svoj čas za krščansko prostovoljno delo.
Začela sem delati v različnih območjih države in tudi potovati izven Argentine ter obiskovati sosednje države. Medtem sem ohranila kontakt s svojo mamo, vendar to ni bil zelo globok in pristen odnos. Ko sem začela svojo družino, so moji otroci vključevali mojo mamo v svoje aktivnosti, kot naprimer, pri pisanju božičnih čestitk in izdelavi okraskov za družino in prijatelje. Občasno sem ji napisala pismo in priložila slike otrok, da bi videla kako rastejo njeni vnuki, toda nič od tega je ni osrečilo.
Nekaj let je preteklo in mislila sem, da je čas storil svoje in, da sem ji oprostila. Toda uvidela sem, da je lažje oprostiti osebi, s katero človek ne živi ali pa, katero ne videva pogosto, vendar je veliko težje oprostiti osebi, katero redno videva in, katera ga bo morda spet prizadela.
Ko sem se vrnila v Argentino in ponovno srečala mamo po vseh teh letih, sta njeno neodobravanje in pomanjkanje ljubezni odprli emocionalne rane, za katere sem mislila, da so že zarasle in le po nekaj srečanjih sva se znova začele kregati.
Nekega dne sem poslušala pesem “La magia del perdón” (“Čar odpuščanja”) in, ko sem poslušala besedilo pesmi, sem začela čutiti slabo vest. Uvidela sem, da mi ne preostaja nič drugega kot, da ji oprostim. Zaprosila sem Boga, naj mi pomaga, da oprostim mami vsako neprijazno besedo, vsak jezni izliv in vse ostalo, s čimer me je prizadela.
Zahvalila sem se Bogu, ker mi je pokazal, naj bom milostna in oprostim, ker sem se zavedala, da tudi jaz sama potrebujem odpuščanje. Tudi jaz sem prizadela druge, toda Jezus me nikoli ni prenehal ljubiti. Uvidela sem tudi, da Jezus nikoli ni prenehal ljubiti mojo mamo in je želel, da jo tudi jaz ljubim. Začela sem jokati, ko sem se spomnila vseh preteklih let, izgubljene povezanosti in prijateljstva in, kako je zaradi tega najverjetneje mama trpela.
Jezus je rekel svojim učencem: “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.” 1 “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo…s kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.” 2
Prav tako nas je učil, da molimo: “In odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom.” 3 Prejela sem Božje odpuščanje in zdaj sem hotela to darilo deliti s svojo mamo.
Ko sem jo naslednjič obiskala, sem bila popolnoma drugačna oseba. To je spremenilo tudi njo. Pripravila je zelo okusno kosilo, delila je z mano svoje najljubše recepte in potem sva ob skodelici kave obujale lepe spomine. Od takrat naprej, kadarkoli srečam mamo, se mi zdi, kot da srečujem dobro prijateljico, s katero se dolgo nisva videle in, s katero se morava veliko pogovoriti. Najprej je bila pot odpuščanja težavna, razrita in polna kamenja, toda sčasoma je postala bolj ravna in bolj udobna za potovanje. Spoznala sem čar odpuščanja in zdaj ga hočem deliti z drugimi.