Leta in leta sem nadzorovala otroke med šolskim premorom, ko so se igrali na dvorišču. Med tekom, skakanjem, prerivanjem in enostavnim igranjem je vedno prišlo do nezgod, nekdo je spotaknil drugega, nekdo je porinil drugega itn.
Pogosto je otrok, ki je povzročil nezgodo, takoj vstal in se začel izgovarjati: “Nisem jaz kriv” ali “Slučajno se je zgodilo, nisem storil tega namerno!” V tistem trenutku seveda ni bilo najbolj pomembno najti krivca, temveč ugotoviti v kakšnem stanju je bil “poškodovan” otrok.
Neštetokrat sem bila priča takšnim situacijam. Končno sem dojela, da se moramo naučiti sočutja. To se ne zgodi naravno. Otroci so zamenjali “žal mi je” s priznanjem krivde in ker niso nikogar namerno poškodovali, niso čutili potrebe, da bi jim bilo žal za tistega drugega otroka. Toda v življenju, kot tudi na igrišču, včasih nenamerno prizadenemo druge in se moramo iskreno opravičiti.
Vsak ima svoje razloge. Mogoče nismo bili dovolj pazljivi, ali nismo dovolj razmišljali, ali pa nismo dovolj “pretehtali” posledice naših dejanj. Mogoče je šlo za olajševalne okoliščine, nesporazum ali pa za druge ljudi, ki so bili vpleteni. Vsaka medalja ima dve plati. Problem je v tem, ko rečemo: “Žal mi je, toda naj ti pojasnim…” S tem obračamo pozornost nase in pozabljamo na osebo, katero smo prizadeli. V tistem trenutku postanemo mi žrtev nesporazuma. Včasih je v redu pojasniti stvari seveda, če to lahko in ponuditi svojo plat zgodbe. Toda ne smemo pozabiti na tisto najbolj važno – ali je bil nekdo prizadet? Iskreno opravičilo je samo po sebi zdravilni balzam.
Vrnimo se k otroškemu igrišču. Še eno stvar sem se naučila v 35 letih dela z otroci – če se hitro opravičimo, nam bo druga oseba tudi hitro odpustila. To pa je tudi najboljši del.