Zakaj mu ne daš nekaj?

Ko sem ga zagledal, kako počasi hodi po ulici proti meni, sem takoj hotel pogledati kam drugam. Grdo je izgledal. Bil je umazan, zanemarjen in očitno je prosjačil. Verjetno bi šel mimo mene, če ga ne bi pogledal.

Imel sem težaven in naporen dan. Takrat sem živel v Franciji in sem zbiral prispevke za misijonarski projekt, tako da sem prodajal knjige na tržnici. Po nekaj urah v veliki vročini sem prodal le nekaj knjig. To je bil definitivno eden od “tistih dni.”

Ker se ni nič drugega dogajalo, sem opazoval berača. Nihče mu ni nič daroval in izgledal je popolnoma izgubljeno.

Potem sem “zaslišal” tihi glas v svojem srcu. Zakaj mu ne daš nekaj?

Ampak jaz imam zelo malo, sem odvrnil in se upiral.

Toda še vedno imaš veliko več od njega, mar ne?

Potem pa sem dobil idejo.

V redu, če kdo kaj kupi, dokler ne pride do mene, potem bom dal ta denar njemu.

Mislil sem, da je to bila pametna poteza. Nisem vedel, kaj Gospod misli o mojem predlogu, toda naučil sem se, da On resno želi, da držimo besedo. Radovedno sem čakal, da vidim, kaj se bo zgodilo.

Naenkrat je k moji stojnici pristopil človek in me vprašal, kaj delam. Pogledal je knjige in izbral najmanjšo knjižico na mizi, ki je stala le pet evrov.

“To bom vzel,” je rekel in mi dal dva bankovca za deset evrov.

“Ostanek kar obdržite,” je rekel in se nasmehnil. “Bog vas blagoslovi!” ter odšel.

Takoj sem se spomnil svoje obljube Bogu. Berač je pravkar prihajal mimo moje stojnice. Dal sem mu denar in se nasmehnil.

Bil je šokiran. “To je zame?” je rekel z globokim, hripavim glasom.

“Da, verjamem, da Bog želi, naj ti dam ta denar!” Naenkrat mu je obraz zažarel. Z drhtečo roko je vzel denar in se prisrčno zahvalil ter odšel.

Jaz sem videl umazanijo in siromaštvo, a Bog je videl nekaj drugega – človeško bitje.