Nedavno sem imela nelagoden občutek, da potrebujem spremembo, toda nisem vedela, na katerem področju svojega življenja. Imela sem močan občutek, toda nisem se potrudila karkoli storiti v zvezi s tem.
Potem me je nekega dne moja hčerka Joanna povabila na poseben program telovadbe, ki je vseboval razgibavanje, koncentracijo in meditacijo. Ni mi všeč telovaditi v skupini, zato sem se odločila, da to ni zame. Rajši imam individualno telovadbo doma ali v naravi in pa aerobiko.
Toda, hčerka me ni pustila na miru. “Mama, moraš poskusiti nekaj novega in se premakniti iz svoje udobne cone. Samo poskusi in boš videla. To te bo osvežilo.”
“Premakniti se iz svoje udobne cone…to te bo osvežilo”, je odmevalo v mojih ušesih. Mogoče ima prav. Čeprav bi osebno rajši hotela ostati v svoji udobni coni, sem dojela, da je prišel čas za spremembo.
Ko sem vstopila v majhno dvorano, me je Joanna veselo pričakala in mi za uvod pojasnila: “Oprosti, pozabila sem ti povedati, da se zaradi čiščenja organizma telovadi v zelo vročem prostoru.”
No, še ena stvar, ki mi ni bila všeč. Vzdihnila sem in začela telovaditi.
Danes, šest mesecev kasneje, po dveh treningih tedensko, lahko rečem, da sem zadovoljna, ker sem se drznila zakorakati v neznano. Ta, na prvi pogled majhna odločitev, je odprla vrata za nove ideje, nova poznanstva in novo stališče do nekaterih stvari. Fizično se počutim veliko bolje in bolj pogumna sem, ko se moram soočiti z novimi stvarmi.
Lahko je postati suženj udobne navade. Ta izkušnja je bila opomin o pomembnosti vizije, kakor tudi, kako pomembno je slediti Boga, si vzeti čas za poslušanje Njegovega tihega glasu in vsakodnevne spremembe. Moja hčerka ni edina, ki ima nekaj novega zame. Tudi Bog ima nekaj novega zame. Dojela sem, da sem se preveč sprostila, tudi polenila, ne samo v fizičnih navadah, temveč tudi v sprejemanju Božjega vodenja.
Vesela sem, da sem se uspela premakniti iz svoje udobne cone in odločna sem v nameri, da tudi v prihodnje redno preverjam svoje vsakodnevne navade.