Ko pomislimo na dneve med Jezusovim križanjem in Njegovim vstajenjem, večinoma pomislimo na Jezusove apostole, ki so naenkrat izgubili svojega učitelja, najboljšega prijatelja in človeka, za katerega so verjeli, da je bil poslan od Boga, da odreši svoje ljudstvo. Gotovo so bili zelo razočarani, prestrašeni in zmedeni. Toda jaz se nikoli nisem vprašal, kako se je takrat počutil satan. Ali ste se vi?

Potem ko je Jezus umrl na križu, se je vse zatemnilo. Oblaki so prekrili sonce, zemlja se je močno stresla, zgradbe so se porušile, zagrinjalo templja se je strgalo in v mestu so se celo pojavili duhovi. To je bil dan poln strahu in brezupa, celo za tiste, ki se niso zavedali Jezusovega križanja.

Toda satan se je gotovo zelo veselil! Božjemu Sinu so bili prekrižani načrti. Nič več govora o odrešenju. Nič več Luči sveta. Takrat ko so položili Jezusovo telo v grobnico in na vhod postavili velik kamen ter postavili stražarje, se je hudič hihital. Seveda pa je bila njegova zmaga zelo kratkotrajna.

Biblija nam pravi, da “je bil Jezus po mesu umorjen, a po Duhu je bil oživljen. V tem Duhu je šel in oznanjal tudi duhovom, ki so bili v ječi.”1 Jezus se je spustil v svet mrtvih, da bi prinesel odrešenje dušam, ki so bile tam zaprte. To je bilo satanovo lastno dvorišče, zato je zagotovo slišal sporočilo, ki ga je dajal Jezus. Da je bila Njegova smrt na križu del Božjega načrta; da je to pravzaprav bil najboljši način, katerega sta On in Njegov Oče izbrala, da prinese njuno zmago; zato ker je On umrl in premagal smrt, je zdaj Jezus lahko ponudil odrešenje in večno življenje vsem, katerim verjamejo v Njega.

“Na svetu imate stisko,” je Jezus opozoril Svoje učence pred Svojo smrtjo, “toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.”2 To je zmaga—Njegova in naša—katero praznujemo na veliko noč.

  1. 1 Peter 3:18–19
  2. Janez 16:33