Ob semaforju sem zbirala prispevke za dobrodelnost in opazila nekaj zanimivega. Vsakič, ko je nekdo šel mimo mene, se je nasmehnil in pokimal, jaz pa sem odgovorila na isti način. Izgledalo je, kot da je vsak pešec imel neke vrste povezanosti z drugimi. Kot neke vrste sorodnosti ali tovarištva med ljudmi, ki so hodili med avtomobili in se previdno prebijali skozi množico.
To me je privedlo do razmišljanja o kristjanih in našem komuniciranju z drugimi. Efežanom 2:19 pravi: “Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu.” To tovarištvo in vez naj bi bila opazna, in morali bi biti zmožni se povezati z drugimi kristjani na takojšnjem in globokem nivoju. Ko srečamo druge kristjane, ki Mu sledijo, nas bi to moralo ohrabriti in okrepiti.
Enotnost v Kristusu je zelo pomembna. V človeški naravi je, da gravitiramo proti naši “čredi,” skupini ljudi, s katerimi se poistovetimo, razumemo, in so nam podobni. Kot kristjani se lahko zmedemo in se zapletemo v denominacije, doktrinarne razlike, ali celo kulturne in vzgojne razlike. To nam preprečuje, da “dobro in prijetno” ter složno prebivamo skupaj, kot to opisuje Biblija.1
Ko je bil na zemlji, je Jezus molil za enotnost med verniki: “Prosim, da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.”2 To ne pomeni, da se moramo vedno strinjati ali imeti isto mišljenje, pač pa pomeni, da vidimo druge kristjane v naši ekipi, v isti družini, in z isto veliko nalogo—širiti dobre novice o Jezusu Kristusu z vsemi.
Ta svet ni naš dom, toda imamo družino, ki šteje na milijone bratov in sester, ki imajo iste preizkušnje in težave ter bitke kot mi. Če se ljudje lahko povežejo skozi nekaj tako enostavnega, kot je biti pešec na prometni cesti, ne glede na to, kje delajo ali kam gredo, in vidijo druge kot nekoga, ki izkuša iste stvari, bi mi morali čutiti povezavo z drugimi verniki, ki imajo podobno vero in podobne cilje.