Evangelije so nekaj desetletij po smrti in vstajenju Jezusa Kristusa napisali takratni verniki. Zahvaljujoč njihovim opisom Jezusove zgodbe so se njegovo življenje, besede, dejanja in obljuba odrešenja ohranili in se skozi stoletja vedno znova delili. Dva tisoč let pozneje še vedno beremo in se učimo iz istih evangelijev kot prvi bralci.
Zgodovinarji datirajo nastanek prvih treh evangelijev – Mateja, Marka in Luka – med letoma 45 in 69, zadnjega, Janezovega, pa okoli leta 90 našega štetja. Čeprav tega nihče ne ve zagotovo, na splošno velja, da je bil Markov evangelij napisan kot prvi, Matejev in Lukov evangelij sta bila napisana pozneje, Janezov evangelij pa je bil napisan desetletja po ostalih treh evangelijih.
Pisci evangelijev se niso osredotočili na to, da bi podrobno opisali Jezusovo življenje. Namesto da bi podrobno predstavili Jezusova dejanja, so ta pogosto povzeta v stavkih, kot so “vse je ozdravljal” (Luka 4:40) ali “prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.” (Marko 1:38-39) Janez je na koncu svojega evangelija zapisal, da je Jezus storil še veliko drugih stvari, ki niso vključene v njegov evangelij. (Janez 20:30-31)
Pisci evangelijev so opisali le tiste dele Jezusovega življenja, za katere so menili, da bodo bralcem najbolje pojasnili, kdo je bil Jezus, kaj je pridigal in kaj pomeni njegova smrt in vstajenje za naše odrešenje. Glavni namen je bil deliti dobre novice, pozvati druge k veri v Jezusa in zagotoviti način za poučevanje novih vernikov o Njem in o sporočilu, ki ga je oznanjal, da bi ga ti lahko delili z drugimi.
Pred pisanjem evangelijev se je večina vsebine, ki jo vsebujejo, širila ustno. Očitno so obstajala tudi nekatera pisna poročila o tem, kaj je Jezus govoril in počel, kot je razvidno iz Lukovega zapisa na začetku njegovega evangelija:
“Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.” (Luka 1:1-4)
V tistem času je postalo pomembno, da se informacije o Jezusu in njegovih naukih zapišejo v pisni obliki, in sicer iz dveh razlogov: Prvi je bil ta, da se je evangelij razširil po velikem delu takratnega ogromnega rimskega imperija. To je pomenilo, da apostoli in drugi prvotni verniki niso mogli več potovati v oddaljene kraje cesarstva, da bi osebno delili, kar so se naučili od Jezusa. Drugi razlog je bil, da so se prvotni očividci starali in da so nekateri med njimi umirali. Zgodbo o Jezusu, Njegovem življenju in učenju je bilo treba zapisati, da bi jo lahko ohranili in delili dlje, kot so to zmogli ljudje, ki so jo prenašali ustno.
V prvi polovici drugega stoletja, morda v desetletju ali dveh po pisanju Janezovega evangelija, so se štirje evangeliji začeli razpošiljati skupaj. V istem obdobju je med cerkvami krožila še ena zbirka spisov – zbirka Pavlovih pisem, imenovanih epistoli. Sčasoma so Apostolska dela postala povezava med evangeliji in Pavlovimi pismi, ki so skupaj z drugimi pismi na koncu postali Nova zaveza.