Nekaj let sem bil član gledališke skupine, ki je pogosto izvajala alegorično zgodbo “Človek, ki je sadil drevesa.” Zgodba govori o Elzéardu Bouffieru, starem pastirju, ki je čuval ovce in sadil drevesa. Ko je sadil drevo za drevesom, je zrasel gozd v veliki pokrajini na jugu Francije. Po tej zgodbi je posnet tudi istoimenski film, ki je osvojil tudi Oskarja. Po zgodbi je prav tako nastala tudi znana lutkovna predstava, od prve izdaje zgodbe Jeana Giona 1953 leta je spodbudila mnoge, da sodelujejo v projektu za saditev dreves.

Jadav Payeng je začel saditev dreves 1979 leta ob reki Brahmaputri, v indijski pokrajini Assam. Zaradi pomanjkanja dreves je reka Brahmaputra poplavljala vsako leto in povzročala ogromno škodo pridelkom, domovom in gospodarstvu. Jadav se je odločil transformirati gol otok s projektom za saditev dreves in to področje je danes ogromen gozd, večji od Centralnega parka v New Yorku.

Ta drevesa so pomagala celotni regiji. Kmetijstvo se je ponovno začelo, poplave so prenehale, divje živali kot so nosorogi, sloni in tigri so izbrali ta gozd za svoj dom. Jadav Payeng ima vizijo tudi za prihodnost. Želi namreč uvrstiti ekologijo v šolsko izobraževanje in pomagati vsakemu študentu, da zasadi svoje drevo in za njega skrbi.

Vendar pa ni bilo vse tako enostavno. Leta in leta se je moral boriti proti pohlepnim krivolovcem, pokvarjenim politikom in drvarjem. Povedal je: “Ne vem, kaj točno pridobivam iz vsega tega, vendar sem srečen, ko sadim drevesa in s tem bom nadaljeval, dokler ne umrem.”

Wangari Maathai iz Kenije je prav tako spremenila svet. Ta kenijska aktivistka je dobitnica Nobelove nagrade za mir, za obnovo okolja in razvoj demokracije v skupnosti.

Kot najstnica je Wangari hodila v misijonarsko šolo in aktivno delovala v klubu Marijine legije, čigar člani so prostovoljno sodelovali v lokalnih kmetijskih projektih, s sloganom “Služenje Bogu se začne s služenjem bližnjemu.” Pri dvajsetih letih je dobila štipendijo za študij na univerzi v Pittsburghu. Tam je spoznala aktiviste, ki so poskušali rešiti problem onesnaženosti mesta in uvidela je, da ima njihovo delovanje pomemben vpliv na kvaliteto zraka v mestu. Takrat sem odraščal v Pittsburghu in osebno lahko pričujem, da je zaradi njihovega delovanja zrak zares bil bolj čist.

Po vrnitvi v Kenijo je Wangari poskušala izboljšati življenjske razmere žensk. Osnovala je organizacijo Zeleno območje, da bi lahko pomagala ženskam postati neodvisne s tem, da sadijo mlada drevesa iz domačega semena. Lepota njenega projekta je v enostavnosti. V svoji knjigi Neuklonjena je povedala: “Rekla sem drvarjem in ženskam, da nihče ne potrebuje diplomo zato, da posadi drevo.”

Njeno gibanje Zeleno območje je uspelo skozi mednarodno sodelovanje z organizacijami, kot so Norveško gozdno društvo, predstavniki iz več kot petnajstih držav pa so leta in leta prihajali gledati in se učiti, kako začeti podobne projekte v svojih državah in se boriti proti širjenju puščave, krčenju gozdov, suši in lakoti.

Mnoga drevesa so zrasla zaradi tega truda in mnogi projekti so se začeli zaradi te iniciative, kot na primer program OZN: Billion Tree Campaign (Kampanja milijarda dreves).

Wangari Maathai je umrla v Najrobiju v 2011 letu, v 71 letu starosti, toda njen glas se lahko sliši tudi dandanes. V svoji knjigi Obnovimo Zemljo, izdani 2010 leta, v njenem poslovilnem govoru nas poziva v akcijo: “Vsi se moramo truditi in marljivo delati, da lahko spremenimo naše soseske, regije, države in celoten svet. To pomeni, da moramo sodelovati drug z drugim, in tako postati boljši predstavniki sprememb.”

Kaj ima ponovna pogozditev skupnega s tabo ali z mano? Večina nas redko sadi drevesa, vendar pa ne gre samo za saditev dreves, temveč gre za to, kaj lahko osebno storimo, da spremenimo svet na bolje. Najprej moramo najti naša “drevesa,” potem pa jih gojiti.

Jezus bi mogoče to povedal tako: “Nebeško kraljestvo je kakor človek, ki sadi drevesa v puščavi in jih goji, dokler ne zrastejo v ogromen gozd, ki oplemeni zemljo, da potem obrodi sad.”

Če ste torej razočarani s svetom, v katerem živite, se ne predajte! Včasih se počutimo razočarani zaradi na prvi pogled nemogoče naloge, ki je pred nami, in se začnemo spraševati Kdo sem jaz? Kaj lahko naredim? Jaz sem le navaden človek, nima nobenega smisla niti poskusiti, itn.

Toda ljudje kot so Jadav Payeng, Wangari Maathai, ali izmišljen lik Elzéard Bouffier so dokaz, da ena oseba lahko spremeni svet! Mogoče ne boste spremenili cel svet, toda lahko spremenite svoj del sveta. Začnite od svojega srca, svojih misli, svojega lastnega življenja.

Mogoče bo to na začetku izgledalo kot majhen popek, nepomembna majhna mladika. Kaj je to v primerjavi z gozdom, ki ga potrebujemo? Toda to je začetek čudovitega novega življenja. Seme bo zraslo v veliko in novo drevo, nekega dne pa v popolnoma nov svet!