Pred štirinajstimi leti me je prijateljica povabila na poslovilno zabavo. Nikoli prej nisem bila pri njej. Tistega dne se je v njeni hiši zbralo mnogo ljudi. Pijačo in hrano so stregli zunaj, na terasi.
Še vedno se spomnim, ko sem prvič stopila na tisto teraso. Razgled je bil zares veličasten; globoko, modro morje, zeleni hribi, v daljavi otoki, čudovito nebo. Stala sem nekaj minut in občudovala lepoto, ki se je pojavila povsem nepričakovano. Nisem bila edina. Obrnila sem se in videla druge goste, ki so uživali v razgledu.
Nedolgo zatem je ta hiša z veličastnim razgledom postala moj dom. Po neverjetni seriji dogodkov smo hišo najeli in to le nekaj mesecev po tistem nepozabnem “prvem srečanju” na poslovilni zabavi!
V zadnjih 14 letih smo v tej hiši organizirali mnoge seminarje in poletne taborje ter imeli obiskovalce iz celega sveta. Tudi oni so se vedno znašli na terasi in uživali v čudovitem razgledu. Zgodaj zjutraj ali pozno zvečer sem skozi njih znova doživljala občutke, katere sem doživela tistega prvega dne.
Rada bi zdaj povedala, da nikoli nisem prenehala občudovati lepoto vsakodnevnega razgleda. Vendar pa moram priznati, da sem jo začela imeti za samoumevno. Mislim, da je to del človeške narave. Isto se nam zgodi v odnosih med ljudmi, v materialnem udobju, celo v našem duhovnem življenju. Začnemo imeti stvari za samoumevne in se navadimo na lepoto ali koristnost okoli nas, na koncu pa enostavno pozabimo biti hvaležni za to, kar imamo. To me je spomnilo na verz iz Biblije: “Vrni mi veselje svojega odrešenja, z voljnim duhom me podpiraj.” 1
Včasih se ta “vrnitev veselja” zgodi, ko vidimo, da se to zgodi v življenju drugih ali pa, ko pomagamo nekomu, da to odkrije. Ne glede na to, kako se to zgodi, je koristno najti način, kako vrniti hvaležnost, svežino in občudovanje v naše življenje.
Kmalu se bomo preselili v novo hišo, zato znova preživljam vsak dan nekaj časa na terasi in uživam v razgledu, dokler še lahko.
- Psalm 51:14↑