—Zgodba o Jezusovi aretaciji, kot jo je doživel Malh, služabnik velikega duhovnika
Zadnje ure so bile skrb vzbujajoče, strašljive in čudežne. Začelo se je z ukazom Kajfe, velikega duhovnika. Kajfa je bil rimski marionetni lik in jaz sem bil njegov služabnik. “Malh, naredi to! Malh, naredi tisto!” Seveda sem moral storiti, kar mi je on ukazal. Jaz pa sem bil marioneta marionetnega lika, bil sem tu, da opravim njegove umazane posle. In to je bil najbolj umazan posel, katerega sem kadar koli moral opraviti.
Ukaz je bil, naj povem kapetanu stražarjev templja navodila velikega duhovnika, grem z njim in njegovimi stražarji, da ujamejo Jezusa ter Ga odvedejo v palačo velikega duhovnika. Takšne stvari smo naredili že prej, ko smo aretirali druge sovražne učitelje, toda tokrat se je nekaj v meni upiralo temu ukazu.
Pred nekaj meseci sem slišal Jezusa kako govori in povem vam, noben drug človek ni govoril tako kot On! “Ljubite svoje sovražnike. Delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.” To pa je sporočilo, ki ga ne slišite pogosto! Za vse druge je bilo “oko za oko.” Politični fanatiki so hoteli dobiti nazaj svojo državo. Verski fanatiki so hoteli dobiti nazaj svojo religijo. Goljufivi trgovci, kateri so bili ogoljufani, so hoteli dobiti nazaj svoj denar. Izgleda, da so vsi hoteli maščevanje. Jezus je bil drugačen.
Kajfa je hotel, da Jezusa aretiramo ponoči, kajti bal se je, da bi se začel izgred, če bi bili okoli ljudje, ki bi to videli. Jezus je naredil veliko čudežev in večina ljudi Ga je ljubila. V resnici je množica zahtevala, naj On postane njihov kralj, ko je prišel v mesto le nekaj dni nazaj.
Ideja je bila, da najdemo Jezusa v vrtu, kjer je molil, Ga presenetimo in Ga aretiramo, preden bi lahko utegnil pobegniti. Toda, ko smo tam prispeli je izgledalo, kot da je On vedel, da smo prišli po Njega, in je čakal na nas. Juda Iškarijot je storil to, za kar so ga plačali in pokazal s prstom na Jezusa v skupini ducata ljudi. Kakšen način, da se izda svojega voditelja—s poljubom!
Lahko bi privarčevali 30 kovancev srebra za tempeljsko blagajno, katere so veliki duhovniki plačali Judu, kajti preden smo lahko karkoli rekli ali naredili, nas je Jezus vprašal: “Koga iščete?”
“Jezusa Nazarečana,” sem odgovoril.
“Jaz sem,” je rekel Jezus. Njegova prisotnost nas je tako obvladala, da smo vsi, ki smo prišli, da ga aretiramo, padli na tla. “Koga iščete?” je Jezus spet vprašal.
“Jezusa Nazarečana,” sem ponovil, medtem ko sem poskušal se postaviti pokonci.
“Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,” je rekel On ter pokazal na Svoje učence.
Toda eden izmed njih—tisti, ki ga kličejo Peter—se ni hotel predati brez boja. Izvlekel je meč in ga zavihtel. Izmaknil sem se in mislil, da je zgrešil, potem pa sem začutil ostro bolečino in kri mi je začela teči na desni strani glave. Mojega ušesa ni bilo več! Padel sem na kolena in pokril rano ter zaman poskušal ustaviti izgubo krvi. Moje oblačilo je bilo rdeče zaradi krvi in začel sem izgubljati zavest.
Nenadoma sem videl in začutil svetlo luč. Nekdo je zaklical moje ime. To je bil Jezus, ki je pokleknil poleg mene in mojo rano pokril s Svojo roko. Začutil sem toplo skelenje. Bolečina je prenehala. Jezusove oči so bile polne ljubezni. Ni izdavil niti besede, vendar sem takrat vedel, da je bil On moj prijatelj, ne moj sovražnik. Vedel sem tudi, da bo z menoj vse v redu—toda, kaj se bo zgodilo z Jezusom? Igral sem vlogo pri Njegovi aretaciji in zdaj sem to obžaloval.
“Spravi meč v nožnico,” je Jezus rekel Petru. “Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.”
Mislim, da so bili nekateri stražarji enako presenečeni, kot sem bil jaz, da je imel Jezus toliko ljubezni, da je celo ozdravil Svoje sovražnike. Mislim, da so se nekateri celo spraševali, kot sem se jaz, če je On resnično bil Božji Sin. To pa se ni spraševal kapetan tempeljskih stražarjev. On ni imel pomislekov glede tega ukaza. Zgrabili so Jezusa in v trenutku so vsi odšli.
Ostal sem sam v vrtu in razmišljal o čudežu, ki se je pravkar zgodil. Moje uho je bilo ponovno popolnoma enako kot prej, vendar pa je bilo moje krvavo oblačilo dokaz, da se je zgodilo nekaj neverjetnega. Kako so lahko vsi drugi tako hitro ignorirali ta čudež? Kako so lahko bili tako trdosrčni?
Vrnil sem se domov, in ko sem spiral kri iz obraza in rok ter zamenjal oblačilo, se nisem mogel znebiti občutka, da sem pravkar bil sokrivec pri strašnem zločinu.
Stekel sem do palače velikega duhovnika, da vidim, kaj se bo zgodilo z Jezusom, in tam videl veliko ljudi. Novice o Jezusovi aretaciji so se hitro razširile.
“Kje je Jezus?” sem vprašal enega od stražarjev.
“Sojenje se je že začelo. Kajfa je že prepričan, da je ta Jezus kriv bogokletja. Kmalu Ga bo obsodil. Jezus nima nobenih možnosti,” je stražar hladno odgovoril.
Še naprej sem se dotikal svojega ušesa. Ni bilo nobene bolečine, vse se je zacelilo. Ko sem se dotaknil ušesa, nisem čutil niti brazgotine. Kako je lahko to mogoče?
Potem pa je tista misel udarila nazaj, močneje kot prej. Jaz sem odgovoren za to! Počutil sem se, kot da so sodili meni. On me je ozdravil. Pokazal mi je ljubezen in usmiljenje. Zdaj pa je obkrožen z volkovi, ki hočejo Njegovo kri. Kaj sem storil?
Stražar je imel prav. Kajfa and veliki duhovniki so Ga hitro obsodili, toda po rimskem zakonu niso imeli pristojnosti da obsodijo Jezusa na smrt.
Sledil sem jim, ko so odvedli Jezusa na sojenje pred Pilatom, rimskim guvernerjem. Jezusovi tožniki so se vedli podobno kot mi v vrtu—skoraj so padli na tla vsakič, ko je On govoril. Vedeli so, da Jezus ni bil navaden človek.
“Jaz ne najdem na Njem nobene krivde,” je Pilat oznanil po njegovem zaslišanju. Ko je Pilat videl, da so veliki duhovniki pregovorili množico, naj dajo Jezusa usmrtiti, in da je hrup čedalje bolj naraščal, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: “Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vzemite Ga vi in Ga križajte!”
Zatem je Pilat izročil Jezusa, naj bi bil križan, in rimski vojaki so vzeli Jezusa s seboj ter zbrali okoli njega vso četo. Ogrnili so Ga s škrlatnim plaščem in iz trnja spletli krono in mu jo dali na glavo. Pljuvali so vanj in ga zasmehovali. “Pozdravljen, judovski kralj!” Potem so Ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi Ga križali.
Množica me je potiskala naprej po ozkih ulicah Jeruzalema, dokler nismo prišli do hriba, ki se imenuje Golgota—“kraj lobanje”—malo izven mesta. Ko sem se prerinil čisto spredaj množice, so vojaki že križali Jezusa, da umre kot navaden kriminalec. Njegov obraz in telo sta bila krvava, kot sta bila moj obraz in telo v vrtu.
V svojih mislih sem potoval nekaj mesecev nazaj, ko sem Ga slišal govoriti množici: “Prišel sem iskat in rešit, kar je izgubljeno.”
Čeprav sem bil prepričan, da me On ne bo mogel slišati zaradi hrupa množice, ki se je zbrala, da bi Ga videla umreti, sem zakričal proti Njemu: “Jezus, izgubljen sem. Oprosti mi za to, kar sem naredil!”
Zatem je Jezus pogledal naravnost vame z isto ljubeznijo v Njegovih očeh, katero sem videl v vrtu. Vedel sem, da mi je odpustil. Bil je čudež, ko je On ozdravil moje uho, toda še večji čudež je bil, ko je ozdravil moje srce.
Trenutek kasneje je prišel Kajfa, da zasmehuje Jezusa in se veseli svoje zmage. Bil je zelo drugačen od Jezusa—poln sovraštva in zlobe. “Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga—naj Ga zdaj reši!”
Nebo se je stemnilo, veter je pihal, grmenje je streslo hrib in Jezus je rekel: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!” Celo ko je visel na križu in umiral, je On odpustil Svojim krvnikom.
Zdaj vem, kaj moram narediti. Moram najti način, da služim svojemu novemu Gospodarju iz ljubezni in hvaležnosti.