Jack se je usedel nazaj na svoje sedišče in potegnil kapo čez ušesa. Potniki so že nekaj ur nemočno sedeli v hladnem vagonu in čakali na pomoč. Parna lokomotiva in prvi vagon nočnega ekspresnega vlaka sta iztirila iz tračnic nekje Bogu za hrbtom. Zdaj jim ni preostalo nič drugega, kot čakati, da jim nekdo pride na pomoč. Bila je zima, tega 1959 leta in zunaj je bila hladna noč. Niso imeli elektrike niti gretja, le nekaj baterijskih svetilk.

Jack je vedel, da bo poteklo kar nekaj časa, dokler nekdo ne opazi, da vlak zamuja. Takrat bodo mobilizirali reševalno ekipo, ki bo z določeno mero previdnosti šla v iskanje. Nevarno bi bilo po njih poslati vlak, ker bi se lahko trčil v zamujeni ekspresni vlak. Ker je bil fan za vlake, je Jack uvidel, da je signalni sistem na tem delu proge zastarel. Na koncu je zaključil, da se pravo iskanje ne bo začelo pred zoro.

Vlak se je zaustavil nenadoma. Lokomotiva in prvi vagon sta iztirila iz tračnic in se zaustavila na gramoznem nasipu. Nista se prevrnila in po pravem čudežu ni bilo smrtnih žrtev, čeprav sta vlakovodja in njegov pomočnik pretrpela resne poškodbe glave. Odnesli so jih v enega od vagonov, v katerem so se že nahajali manj ranjeni ljudje. Bilo je neprijetno in zastrašujoče se zavedati, da bodo ostali tu z malo možnosti za rešitev vse do zore.

Nato je nekdo iz Jackovega vagona začel peti. Bila je to stara pesem Vere Lynn iz druge svetovne vojne “The White Cliffs of Dover” (Bele pečine Dovra). Kmalu so se pridružili vsi in, ko so končali je nekdo začel peti drugo pesem in potem tretjo…

“Peli smo celo noč,” se je mnogo let kasneje spominjal Jack. “Ni nam bilo pomembno, kaj smo peli, tako da smo peli tradicionalne, cerkvene in božične pesmi. Pesmi so nam dvignile razpoloženje ter nas ohrabrile. Kmalu so se nam pridružili tudi ljudje iz drugih vagonov in smo tako stisnjeni greli drug drugega. Čeprav se večina nas do takrat ni poznala, nas je nesreča zbližala in postali smo spodbuda drug drugemu ter večni prijatelji dobesedno čez noč.”

“Bili smo od vsepovsod, od mladih vojakov, ki so se vračali z dopusta v vojašnice, do mladih družin ter starejših ljudi. Tu so bili tudi takšne vrste ljudi, katerih ne bi želel srečati v kakšni mračni ulici. Nesreča nas je zbližala in je zrušila vse socialne razlike med nami. Tega dne sem slišal ogromnega človeka, imenoval se je Clifford, kako je psoval, ko se je nesreča zgodila. Takšnih psovk še nisem slišal v svojem življenju. Vendar je prav on dvignil vlakovodjo, kakor majhnega otroka v svoje naročje in ga odnesel v vagon. Potem je z njim prebedel celo noč, kot da bi bil angel-zdravnik. Če sem sploh kdaj srečal okornega a prisrčnega diamanta, potem je bil to Clifford.”

“Moram priznati, da sem pogosto sodil ljudi po zunanjosti. V primeru Clifforda sem sodil napačno, kakor najverjetneje tudi v mnogih drugih primerih. Bila je to ena najbolj neverjetnih noči v mojem življenju. Tisto noč sem se spoprijateljil z mnogimi novimi prijatelji in vem, da bo to čudno zvenelo, toda moram priznati, da mi je bilo po eni strani žal, ker so nas rešitelji našli naslednje jutro.”

Tisto nesrečno noč, nekje Bogu za hrbtom, so Jack in njegovi sopotniki postali prijatelji do smrti ter so se odločili, da se zberejo vsako leto na dan nesreče. Jack je bil pri nekaterih na svatbi in bil pri nekaterih na pogrebu. Clifford je postal zdravnik in se pridružil ekipi prve pomoči Sveti Janez. Očitno so ga le nekaj tednov pred nesrečo izpustili iz zapora ter se je napotil poravnati nekakšne neporavnane račune z bivšimi prijatelji. “Tista nesreča me je zaustavila, da si nisem uničil svoje življenje,” je Clifford nekaj let kasneje povedal Jacku na enem srečanju.

Jackovo življenje se je nadaljevalo in med drugim je postal tudi moj oče. Njegovo življenje ni bilo nič posebnega, bi dejali nekateri, vendar se je tiste noči naučil nekaj neprecenljivega ter mi je vedno rad govoril o tej lekciji. Naše najbolj težke izkušnje se včasih prelevijo v najlepše izkušnje ter nam lahko pomagajo najti najboljše prijatelje.