Vkrcala sem se na letalo, na potovanju nazaj domov iz obiska v Torontu, v Kanadi. Nek gospod je prišel in se usedel na sedež poleg mene ter govoril po mobilniku. Prepoznala sem njegov južnoafriški naglas, ker sem lani tam imela konferenco.

Kmalu sva se z Andrewjem zapletla v pogovor, ki je trajal ves polet. Imel je za povedati mnogo zgodb in jaz sem večinoma poslušala. Spoznala sem, da je imel izkušnje v pustolovščinah na prostem, kjer se preizkuša enotnost ekipe. Že nekaj let je bilo njegovo delo takšno, da je vodil ekipe sodelavcev, pogosto direktorjev, na pustolovske izlete v južnoafriške puste pokrajine—izkušnja, kjer so bili dobesedno pod stresom do skrajne meje.

Andrew se je široko nasmehnil, ko mi je podrobno pripovedoval o različnih dilemah, ugankah in izzivih, katere je pripravil za te pisarniške delavce na prostem. Ker so se srečevali s situacijami, kjer so imeli fizične in emocionalne preizkuse, ter jih je celo bilo strah, so začeli postajati drugačni ljudje—ljudje, ki so pridobili nove perspektive in razumeli stvari o sebi in svojih sodelavcih, katere niso videli ali dojeli pred tem. Ko so se vrnili domov, se je večina njih vrnila k svojemu delu s razrešenimi pomembnimi vprašanji.

To se mi je zdelo kot fascinantna zamisel; naučiti se novih stvari o sebi in svojih sodelavcih tako, da se preizkusim do svoje skrajne meje. Pomislila sem tudi o tem, kako zanimivo je moralo biti v njegovi poziciji; ne samo zaradi same pustolovščine na zanimivih in razburljivih mestih, temveč tudi zaradi možnosti, da vidiš, kako drugi izkusijo razodetja in preobrazbe.

Ne zgodi se vsak dan, da se pogovarjam z nekom, kot je Andrew, zato sem pomislila, da lahko pridobim nekaj izvrstnih idej in nasvetov, ki temeljijo na njegovih dolgoletnih izkušnjah pri delu z ljudmi, iz tako zanimivega zornega kota.

Vprašala sem ga: “Po vseh teh letih v tem projektu, kaj bi rekel, da je najbolj pogosta stvar ali problem, katerega so morali razrešiti v teh skupinah ljudi?”

“Komunikacija. Zadeva je skoraj vedno bila v komunikaciji.”

“Ali je to zato, ker ljudje, ki delajo skupaj, med seboj ne govorijo dovolj?”

“Govorijo več kot dovolj! Kar skoraj nihče ne počne dovolj je poslušati.”

To je bil zame Aha! trenutek. To se mi je zdelo od nekod znano, čeprav sama vem, da nisem tako dobra poslušalka, kot mi morala biti. Prej sem povedala, da sem večinoma poslušala pri našem pogovoru, toda to je bilo zato, ker sem resnično hotela slišati Andrewjeve zgodbe. V drugih okoliščinah pa mislim, da tega zase ne morem reči.

Andrew je potem še povedal, da komunikacija ni prava komunikacija, če se ljudje med seboj ne razumejo. Največkrat ljudje mislijo, da so dobro komunicirali, ker so povedali to, kar čutijo, da bi morali reči, ali so napisali to, kar čutijo, da bi morali napisati, vendar v resnici ne vedo, če jih je druga oseba razumela ali pa ne. Zelo pogosto bo druga oseba dobila popolnoma drugačno idejo, kot bi jo morala.

Da ugotovite, če ste uspešno komunicirali ali ste dojeli, kaj je komuniciral nekdo drug, morate vprašati in—uganili ste—poslušati!

Nedavno sem poslušala predavanje Petra Kreefta, “Ena stvar je potrebna,” ki je potrdilo mojo novo lekcijo kot poslušalka. Modro je povedal: “Ni veliko ljudi, ki so lahko dobri govorniki. Vsi pa smo lahko dobri poslušalci.” Mislim da včasih preveč poskušam biti dobra govornica in pozabim, da večinoma časa to enostavno ni to, kar si ljudje želijo ali potrebujejo.

Kreeft je tudi povedal: “Ko se poslušamo med seboj, je to redko, je to posebno. Nekaj se vedno zgodi, ko poslušamo.” Spominjam se nekaj takšnih trenutkov, ko sem odkrila nekaj čudovitega, ker sem enostavno utihnila in poslušala. Na žalost so bili relativno redki. Lahko bi jih imela veliko več.

Ne vem, če je namera, da več poslušam do konca življenja, realistična, toda poskušam se osredotočiti na to, da poslušam druge ljudi. Zakaj bi bila omejena s tem, kar jaz vem, ko lahko pridobim razumevanje od mnogih misli—vključno in zlasti od Božjih misli.

Še nekaj drugega mi je pravkar prišlo na misel o tem, kako lepo je poslušati. Obstajajo obdobja v našem življenju; sedaj je tako obdobje v mojem; ko čutimo, da ne moremo veliko dati drugim ljudem. Ko imamo težave, mogoče se celo počutimo malce izgubljeno. Hočemo pomagati drugim, toda kaj lahko povemo, da bo zagotovo pomagalo? Mogoče obstajajo situacije, ko nič, kar bi lahko rekli, ne more pomagati. Toda vsi si želijo, da jih drugi poslušajo in razumejo. Če lahko poslušam, bom vedno imela za dajati nekaj pomembnega. Po vsej verjetnosti bodo drugi to bolj cenili, kot kar koli bi jim lahko povedala.