V Bibliji Bog pogosto uporablja metafore, da opiše naš odnos z Njim. Včasih je Bog v podobi pastirja, ki išče svoje ovce, ali kot oče, ki neizmerno ljubi svoje otroke. Včasih pa se ta odnos primerja z odnosom med vinsko trto in vejo ali med nevesto in ženinom.
Biblijski komentatorji se strinjajo, da je Biblija pravzaprav ena knjiga, čeprav vsebuje 66 različnih knjig. Kakor vsaka ljubezenska zgodba, ima tudi ta svoj začetek, svoje vzpone in padce ter dramatičen konec.
Ta ljubezenska zgodba se zares začne “na začetku”, ko je Bog ustvaril moškega in žensko. Oblikoval jih je po svoji želji in v njih dihnil dih življenja, potem pa je ponosno pogledal svoje stvarstvo in rekel: “To je zelo dobro!”
Na žalost moški in ženska nista sprejela Božjo ponudbo in življenje v večnem, popolnem in pristnem odnosu z Njim, ter sta se odločila iti po svoji poti, v življenje sebičnosti in greha. Brez Boga so ljudje, ki so bili ustvarjeni, da uživajo intimnost z Njim, izkusili samoto, jezo in bolečino. Skozi tisočletja smo poskušali, da na neštete načine obnovimo ta občutek izpolnitve, ki jo je intimnost z Bogom ponujala, toda nič drugega nas ni moglo zadovoljiti.
Čeprav smo bili mi tisti, ki smo Bogu obrnili hrbet, je bil On tisti, ki nam je prvi ponudil pobotanje. V Svoji neizmerni ljubezni je vedel, da je bila to edina rešitev. Navkljub ceni, katero je moral plačati, se je odločil poslati Svojega lastnega Sina, da nam pokaže pot nazaj k Njemu.
Kaj to pomeni za nas? To pomeni, da krščanstvo ni religija, ne množica pravil. Krščanstvo je odnos in to ne kateri koli odnos. Krščanstvo je poroka, kjer obstajajo intimnost, transparentnost, odkrita komunikacija, skupne sanje, cilji in želje. Jezus stoji pred oltarjem in čaka, da se mu pridruži Njegova čudovita nevesta.