Pred nekaj leti sem se pozimi peljal s prijatelji po gorski cesti na jugu ZDA. Bil je petek in sonce je zahajalo, ko smo hiteli v smučarsko letovišče, do katerega je bilo nekaj ur vožnje. Tik pred koncem našega potovanja smo se ustavili pri semaforju. Opazili smo, da nam oseba iz bližnjega avta želi nekaj povedati.

“Izgleda, da vaša zadnja guma izgublja zrak,” je rekel. “Če hočete, lahko to preverim.”

Parkirali smo avto pod trgovinskim žarometom in stopili ven iz avta, oblečeni v zimske jakne.

“Jaz sem Jim,” je rekel in se rokoval z menoj. Pokleknil je poleg gume in rekel: “Da, zagotovo izgublja zrak. Poglejte!” ter pokazal na žebelj v gumi.

Jim nas je prosil za rezervno gumo in, ko je videl našo dvigalko, ni bil preveč navdušen. Odšel je do svojega poltovornjaka in prinesel svoje orodje. Začel je s popravilom. Vsi smo mu hoteli pomagati, toda v primerjavi z njim smo bili pravi amaterji.

“Ali greste na smučišče?” je vprašal Jim in pokazal s prstom na našo opremo. Povedal sem, da grem prvič na deskanje na snegu.

“Ni snežilo že od ponedeljka. Tisti led zgoraj bo nevaren. Ali ste prepričani, da hočete nadaljevati?” je vprašal v šali. Na to sem se nasmehnil, čeprav ne preveč samozavestno.

Jim je bil zelo spreten in guma je bila kmalu zamenjana.

“Dobro torej, naj vas Bog blagoslovi. Želim vam dobro zabavo in molil bom za vas in za to, da sneg čim prej zapade.” Potem se je poslovil in se usedel v svoj poltovornjak.

Ko sem pogledal za njim, sem opazil nalepko na odbijaču njegovega vozila, na kateri je pisalo: “Kristus je Gospod.”

Jim ni pridigal, temveč je dopustil, da svetloba njegovega Odrešenika sije skozi njega. Ni govoril o veri, temveč jo je živel. Ustavil se je in pomagal popolnim neznancem. Ta njegov primer krščanstva je govoril več kot tisoč besed. Njegov zgled mi bo ostal v spominu za vedno.