Eden za drugim so zaporniki v koloni vstopali v majhno halo. Vsi so bili oblečeni v enake, sive uniforme. Vsi so bili kratko postriženi in na njihovih obrazih se je lahko videlo, da je vsak od njih bil posameznik z lastno zgodbo in usodo.
“Organiziral sem, da si lahko najhujši in najbolj nevarni kriminalci pogledajo vaš program,” nam je povedal upravnik. “Mnogi od njih nikoli več ne bodo na svobodi in ravno oni so tisti, ki najbolj potrebujejo slišati vaše sporočilo.”
Bilo je tri dni pred božičem. Da smo lahko vstopili v zapor z maksimalno zaščito, smo morali iti skozi mnoga vrata in tudi skozi nekaj kontrolnih točk. Otroci bodo imeli tukaj svojo predstavo za zapornike. En človek mi je takoj padel v oči. Bil je med zadnjimi, ki so vstopili v halo, in zdelo se mi je, da je bil eden izmed nastarejših. Imel je sive lasje, hodil je počasi ter se je ves čas ustavljal. Kaj dela tukaj starec, kot je on? sem se vprašala.
“Mama, ali si videla tistega starca na koncu vrste?” sem zaslišala glas svojega sina. “Mislim, da bi morala govoriti z njim.”
“Da.” Toda kako? Nismo se namreč smeli družiti z zaporniki. Gospod, prosim Te, stori nekaj.
Predstava je bila zelo dobra. Lepo je bilo videti čemerne obraze, kako se smejejo in kimajo z glavo v znak odobravanja. Bilo je očitno, da so razmišljali o sporočilu predstave, ker so ob koncu vsi ponižno sklonili glave in molili. Mnogi so imeli solzne oči. Po priklonu in božičnih čestitkah, smo se od njih poslovili. Kolona se je spet začela premikati, tokrat v nasprotno smer.
Hitro sem se poskušala prebiti do starca. Vedela sem, da imam le nekaj trenutkov pred tem, ko se pridruži koloni. Spogledala sva se, kot da je čakal na mene. “Vaši otroci so čudoviti,” je rekel. “Polni so ljubezni in radosti. Ko je vaša hčerka začela peti Psalm 23, nisem mogel zadržati solz. Imam oseminšestdeset let in nekoč sem bil kristjan. Poznam ta Psalm.” Potem pa je začel peti s hripavim glasom, v lokalnem narečju. “Gospod je moj pastir…”
Oči so se mu zasolzile in ni mogel dokončati stavka. “Naredil sem nekaj zelo slabega in zato sem tukaj,” je povedal. Takrat so se tudi meni zasolzile oči.
Prijela sem ga za roko in mu rekla: “Bog vas ljubi in Njegova ljubezen je večna. Jezus vam je že odpustil in za vedno vas bo ljubil.” Nič drugega mi ni prišlo na misel v tem trenutku, toda ta enostavna resnica je nanj pustila globok vtis. Na njegovem objokanem obrazu se je naenkrat pojavil rahel nasmešek. Vzravnal se je, kot da mu je težko breme padlo od srca.
“Hvala vam, ker ste me spomnili na to,” je rekel in se pridružil koloni, ki je zapuščala halo. Pomahal mi je v slovo in odšel izza vogala.
Medtem ko smo se vozili domov, sem pomislila: Ta človek je zagrešil velik zločin in brez dvoma je povzročil bolečino drugim, toda Bog je kljub temu hotel, naj ga spomnim na Njegovo ljubezen in odpuščanje.
Koliko ljudi hodi po svetu z okovi občutka krivde in obžalovanja? Počutijo se krive zaradi stvari, katere so storili ali rekli ali pa zaradi stvari, katere so morali reči ali storiti, toda jih niso. Toda vse, kar potrebujejo je enostaven opomin, da je Božja ljubezen brezpogojna, večna, usmiljena in odpustljiva. Ta enostaven opomin jim lahko vrne upanje v življenje ter obsije njihova zlomljena in žalostna srca.