Kdo je moj bližnji?

Nekega dne sem skupini otrok, starih osem in devet let, brala poznano zgodbo o usmiljenem samarijanu 1. Zgodba se konča z Jezusovim vprašanjem: “Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?” Oni je dejal: “Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.” In Jezus mu je rekel: “Pojdi in ti delaj prav tako!” 2

En rdečelasi deček je vprašal: “Kako lahko najdem bližnjega, kateremu je potrebna moja pomoč?”

To vprašanje me je spodbudilo k razmišljanju. Res je, da ne naletimo vsak dan na pretepenega človeka, ki leži na ulici. Pravzaprav je to zelo redek prizor in prav tako smo redko priče ropa ali podobnega dejanja. Celo moj najbližji sosed zelo redko prosi za mojo pomoč.

Ko sem še malo več razmišljala o tem, sem si predstavljala moj vsakdan, ki izgleda približno takšen:

Vsako jutro imam pol ure meditacije in molitve. Potem malo telovadim in zajtrkujem. Zatem poskušam čim prej oditi, da bi se izognila jutranjemu prometnemu zastoju. Ni mi všeč zamujati še posebej, ko imam dogovorjen sestanek, čeprav v tem afriškem mestu skoraj vsi zamujajo. Ker moram čakati na druge, potem tudi sama zamudim na naslednji sestanek in se tako pridružim tisti skupini ljudi, ki zamuja. To mi ni všeč in takrat postanem razdražena in nervozna ter pogosto nočem iti počasneje in dati kovanec ali dva stari beračici, ki pogosto stoji na vogalu ulice ali pa človeku brez nog v invalidskem vozičku, ki sedi poleg ceste in berači.

Samo pohitim mimo njih. Ali so oni bili moji bližnji?

Hitela sem iz enega sestanka na drugi sestanek in nisem imela časa odgovoriti na SMS svojega prijatelja, ki je potreboval nekaj minut mojega časa. Mogoče je zares potreboval nekoga, ki bi ga poslušal. Mogoče mu je to bilo zelo pomembno. Ali je on bil moj bližnji?

Na hitro sem pogledala e-mail starega znanca, v katerem mi je pojasnil, da mu je življenje iznenada šlo navzdol in se je z nekom moral pogovoriti. To mora malo počakati, sem se odločila in začela brati nujne poslovne e-maile. Mogoče je ta znanec bil moj bližnji?

Ko sem kasneje prišla na bližnje parkirišče, sem videla, da je človek, ki je imel avto parkiran poleg mojega avtomobila, zaman poskušal vžgati avto. Izgleda, da je potreboval električne kable. Toda njemu je bil potreben neki drug usmiljeni samarijan in ne jaz. Samo Bog ve, kje so bili moji kabli, verjetno pod mnogimi stvarmi v prtljažniku. Ta človek zagotovo ni bil moj bližnji, sem pomislila in se usedla v avto. Kakorkoli že, obljubila sem, da bom pomagala pri humanitarnem projektu in sem že zamujala.

Ko sem zvečer premišljala o svojem dnevu, sem spoznala, da skoraj vsak dan prinese nekoga na mojo pot. Lahko se je izgovarjati, da morate narediti nekaj bolj pomembnega. Prav tako sem se spomnila nepoznanih usmiljenih samarijanov, ki so mi pomagali samo zato, ker so se odločili, da sem bila njihova “bližnja.” Odločila sem se pomagati drugim ljudem, katere življenje prinese na mojo pot in narediti majhna dejanja dobrote, ki drugim veliko pomenijo, ne glede na to, kako zaposlena sem.

Naslednji dan sem imela preizkušnjo. Prijateljica me je zaprosila, naj pazim otroke, medtem ko je morala iti k zobozdravniku. Tisto soboto sem načrtovala se spočiti, toda nisem pozabila na svojo odločitev in sem ji povedala, da bom pomagala. Verjela sem, da bom še vedno imela zadosti časa za počitek. Prav tako sem odgovorila svojemu žalostnemu znancu in dala prispevek stari beračici na vogalu ulice. Hvala Bogu, da tisti dan nihče ni potreboval mojih kablov.

V naslednjih tednih so obstajali tudi drugi “bližnji” in mislim, da bodo tudi v prihodnosti. Tudi en sam navaden nasmeh lahko nekomu mnogo pomeni, kakor tudi pomoč, denarni prispevek, spodbuden SMS, kosilo z nekom, nemotena pozornost ali pa telefonski klic, katerega ste morali že zdavnaj narediti.

Presenetljivo je spoznati koliko majhnih stvari lahko naredimo, ki spremenijo svet okoli nas. Zato bodimo pozorni in ne pozabimo usmiljenega samarijana ter vsakodnevno vprašajmo Boga: “Kdo je moj bližnji?” 1

  1. Luka 10:25–37
  2. Luka 10:36,37