Domače živali so prijatelji, pomočniki in neizčrpen vir tolažbe, posebno v težkih časih. Ko naš hišni ljubljenec umre, je lahko občutek izgube zares boleč. Ljudje, ki izkusijo nekaj takšnega, pogosto poskušajo najti odgovor in upanje, da niso za vedno izgubili nekaj, kar jim je priraslo k srcu. Naše sočustvovanje in razumevanje jim lahko pomaga, da tolažbo poiščejo v Bogu, naše besede pa jih lahko ohrabrijo, da bodo nekega dne ponovno skupaj s svojimi hišnimi ljubljenci v nebesih.

Verjamem, da bodo nebesa njihov zadnji dom. Bog bo obnovil svoje stvarstvo v originalno popolnost. Čeprav nam Biblija ne pove točno, da bodo naše domače živali v nebesih, vemo, da nas Jezus ljubi in hoče, da bomo zadovoljni in srečni v našem večnem, nebeškem domu.

Nedavno mi je nekdo povedal, kako mu je bilo težko, ko je zaradi starosti moral usmrtiti svojega psa. Ta pes je bil njegov dolgoletni prijatelj in zvesti spremljevalec. Vedno je bil ob njem, spal je poleg njegove postelje in ga poslušal, ko je jadikoval, med obdobjem osamljenosti in depresije. Spomnil se je tistega dne, ko se je pes povsem nepričakovano pojavil na njegovem pragu. Ta človek je bil prepričan, da ga je poslal sam Bog, in to v trenutku, ko sta mu bile družba in brezpogojna ljubezen najbolj potrebne.

Zaradi globoke povezanosti, ki je obstajala med njima, je bila ta pes njegov ponos in najbolj dragocena stvar na svetu. Uvidela sem, da ga je njegova smrt globoko pretresla, in da je bila enaka izgubi člana družine. Ta izguba je ustvarila praznino v njegovem srcu in mu prinesla globoko žalost.

Povedala sem mu, da nas Jezus brezpogojno ljubi, in da je obljubil uresničiti vse želje našega srca, v to pa tudi spada ponovno druženje z našimi hišnimi ljubljenci, ki so nam v tem življenju veliko pomenili. 1

Dajanje podpore tistim, ki so izgubili svojo domačo žival, nam daje možnost odnosa z njimi med obdobjem žalovanja, ko so jim pomoč in Božja ljubezen ter tolažba najbolj potrebni. Imamo privilegij in odgovornost, da pomagamo tistim, katerim je ta podpora potrebna.

Hočem vam povedati resnično zgodbo, ki lepo prikazuje, koliko lahko ta pomoč zares pomeni:

Pred nekaj tedni so se otroci iz naše soseske soočili s tragedijo. Nenadoma je umrla njihova ljubljena psica, Kalu. Odločili so se, da jo pokopljejo v senci, pod drevesom, ki se je nahajal v njihovem vrtu, poleg čudovitega kipa angela. Enostavna ceremonija je bila načrtovana za soboto zjutraj. Ponudil sem se, da rečem nekaj besed, da bi malo potolažil otroke.

Tistega čudovitega poletnega jutra smo se zbrali na vrtu. Pojasnil sem otrokom, da so nebesa resnično mesto, kot tudi svet, v katerem živimo, le da je še lepše in bolj popolno, in da bomo šli tja po koncu tega življenja.

“Biblija točno ne omenja vseh podrobnosti,” sem jim pojasnil, “toda osebno verjamem, in nisem edini, ki v to verjame, da nas bodo na drugi strani pričakali člani družine in najbližji prijatelji, ki so tja odšli pred nami. Prav tako verjamem, da bodo v nebesih z nami naše domače živali.”

Zatem smo zapeli cerkveno pesem, položili rože na Kaluin grob in molili. Vsi otroci so se poslovili od nje, potem pa so se vrnili k svojemu otroškemu življenju. Odrasli, ki so prisostvovali naši majhni spominski slovesnosti, so bili polni besed hvaležnosti. “To je bilo čudovito.” “Najboljša spominska slovesnost, na kateri sem kadar koli bila.” “Zelo tolažilno,” so bili le nekateri od komentarjev.

Vsem sem se zahvalil. Najprej sem pomislil, da so bile njihove lepe besede le iz vljudnosti, toda ko smo nadaljevali s pogovorom, sem razumel, da so bili vsi prisotni iskreno potolaženi z mojim opisom nebes. Spoznal sem, da ljudje pravzaprav zelo malo vedo o nebesih. Mnogi pa ne razumejo, da se jim s sprejetjem Božjega odrešenja v Jezusu vrata nebes na široko odprejo. Tisti, ki verjamejo v Boga so lahko radostni in hvaležni za takšno čudovito darilo od Jezusa. 2

  1. Psalm 37:4
  2. Originalno besedilo je napisal Martin McTeg, objavljeno pa je v Razmišljanjih 427, julija 2008.