Kako gleda Bog na odpuščanje

Jezus je povedal zgodbo o odpuščanju, ki se vedno dotakne mojega srca in vesti. 1 Zgodba govori o dobrem kralju in njegovemu računovodju, ki ga je obvestil, da mu eden od služabnikov dolguje večjo vsoto denarja. Šlo je o zares veliki vsoti, pravzaprav tako veliki, da jo je bilo nemogoče odplačati.

Potem je kralj poklical služabnika in mu ukazal, naj mu vrne denar. Ko mu je služabnik odgovoril, da ne more odplačati svojega dolga, je kralj ukazal, da se njegova družina proda v suženjstvo in da z delom odplača svoj dolg. Služabnik je prosil kralja za usmiljenje in kralj mu je zaradi njegovega moledovanja odpustil celoten dolg. Brez odplačila in brez kazni. Celoten dolg je bil enostavno “izbrisan”. Služabnik je bil svoboden človek. Verjetno se je počutil kot bi se tudi sama počutila, če bi odplačala svoj zadnji dolg ali celo veliko bolje.
Toda njegova sreča je bila kratkotrajna. Ko je zapuščal kraljevsko palačo, je naletel na znanca, ki mu je dolgoval nekaj denarja. Nekako je pozabil na milost, ki mu jo je pokazal kralj in brezčutno poslal svojega dolžnika v zapor.

Eden od kraljevih prijateljev je bil priča temu dogodku in je vse povedal kralju. Zatem je bil služabnik spet pripeljan pred kralja.

“Ali nisi bil tudi ti dolžan se usmiliti svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?” Kralj se je zelo razjezil. “Šel boš v zapor, dokler mi ne vrneš celoten dolg!” Vedno si predstavljam, da je kralj potem osvobodil tistega drugega človeka, ki je dolgoval manjšo vsoto denarja in mu odpustil dolg. Kajti kralj je bil milosten in zato verjamem, da je prav to tudi storil.

Vsakič, ko berem to zgodbo, se počutim kot nehvaležni služabnik. Pogosto ne odpustim. Jezus je s svojo smrtjo na križu plačal odkupnino in kazen za vse naše grehe. Nima smisla, da ne odpustim tistim, ki so me prizadeli, ko pa so meni odpuščali veliko več. “Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo.” 2

  1. Matej 18:21–35.
  2. Luka 12:48