V otroštvu sem bila osamljena, zaprta vase in nikoli nisem imela bližnjega prijatelja. Hotela sem spoznati osebo, s katero bi lahko delila vse in katera bi mi zaupala svoje najgloblje občutke in skrivnosti. Želela sem si prijateljstvo, v katerem bi bila sprejeta in razumljena, v katerem se mi ne bi bilo treba pretvarjati, v katerem bi lahko bila “jaz”, toda sčasoma sem se začela spraševati, ali takšno prijateljstvo obstaja le v knjigah.

S štirinajstimi leti sem spoznala Stephanie. Od prvega dne se mi je zdelo, da jo poznam celo svoje življenje. Zaupali sva ena drugi in z njo sem se imela zelo lepo ter sploh nisem čutila običajno nelagodje.

Zanimale sta nas iste stvari in vedno sva se strinjale. Najini družini sta se šalili, da imava skupne možgane, ker sva pogosto dokončevale stavke ena drugi.

Potem sem se odločila slediti svojemu srcu in se priključiti misijonarski dejavnosti v drugi državi. Vedela sem, da bom zelo pogrešala Stephanie. Vendar, sem tudi vedela, da bova ostale v kontaktu, ker se konec koncev takšna prijateljica ne sreča vsak dan. Pisale sva si več pisem. Za rojstni dan mi je poslala sliko, na kateri sta bila dva volka in orel ter dolgo pismo, v katerem mi je napisala, kaj vse se dogaja z njo ter tudi svoje načrte za prihodnost.

Nikoli več nisem prejela pismo od nje.

Čez teden dni je namesto novega pisma pozvonil telefon. V Stephanie se je zaletel kamion, ko se je s svojim fantom vozila s kolesom po planinski poti. Umrla je le nekaj ur po nesreči.

Ostala sem brez besed. Zameglilo se mi je pred očmi. Nisem mogla dihati in zrušila sem se na bližnji stol. Neustavljivo sem jokala. Kako je mogoče, da je umrla? Zakaj Stephanie? Bila je tako mlada. Imela je veliko sanj in z vsem srcem je hotela polepšati svet. Bila je predestinirana za pomembne stvari. Hotela se je poročiti ter imeti otroke in bila je moja najboljša prijateljica. Med ihtenjem, ki je izviralo iz globine moje duše, tako da se mi je zdelo, da mi bo srce razpadlo, sem vprašala Boga: “Zakaj?”

Iznenada sem nekaj začutila…nekaj več od misli, nekaj več od občutka. Globoko žalost in obup je naenkrat zamenjal občutek vedrosti in radosti.

Potem sem slišala stavek. Ko bi ti le vedela, kako je tukaj! Občutila sem, da Stephanie sedi poleg mene. Vse to je trajalo samo trenutek, vendar je tudi to zadostovalo. Vedela sem, da me je hotela potolažiti in mi povedati, da je z njo vse v redu. Vedela sem, da je ona na boljšem mestu, na čudovitem mestu, polnem svetlobe in življenja, lepšem od vsega, kar sem si lahko predstavljala. Vedela sem, da se bova znova srečale.

Čutila sem nepozabno prepričanje, da ima vsako življenje globlji namen, kot bom to kadarkoli razumela. Življenje moje najboljše prijateljice je imelo čudovit namen, kakor tudi njena smrt. Čeprav to sedaj ne morem razumeti, verjamem, da bom razumela nekega dne.

Tisti dan bo vsaka solza, ki je stekla iz naših oči, izbrisana. Tisti dan bomo končno srečali Jezusa na štiri oči. Tisti dan se bomo ponovno združili s tistimi, katere smo ljubili in katere smo za nekaj časa izgubili. Tisti dan bo trajal večno.