Bil je božični večer. Poskušala sem čim prej končati delo, da bi lahko prej šla domov in se pripravila za večer z družino. Potem me je zmotil telefonski klic. Dvignila sem slušalko in malce nepotrpežljivo rekla: “Da, kdo kliče?”

“Vesel božič, Lilia!” sem zaslišala vesel ženski glas. Čuden naglas, sem pomislila.

“Cecilija?” sem vprašala. “Ali si to ti? Vesel božič tudi tebi! Kako si?” Po uvodnih pozdravih, mi je Cecilija povedala, da dela nočno izmeno v bolnišnici, kjer sva se prvič srečali. Po poklicu je bila višja babica in poleg tega tudi samska ter je zato delala na božični večer. Običajno je potovala na jug, da bi bila za božič s svojo družino in prisostvovala sveti maši v majhni vaški cerkvi, vendar ne tokrat. Zato je bila razočarana.

Spoznali sva se ob enem porodu. Bila sem namreč zagovornica naravnega poroda in pogosto sem pomagala pri porodih. Ostali sva v stiku in nekajkrat sem jo tudi obiskala. Med temi obiski sva se zbližali in postali dobri prijateljici.

Cecilija se ni nikoli poročila, vendar je vzgojila otroke svojega mlajšega brata, ki je pred dvajsetimi leti umrl v prometni nesreči. Ko so otroci odrasli, so se odselili in Cecilija je zatem živela sama.

Čutila sem, da jo moram videti in sem ji rekla, da jo želim obiskati. Po glasu sem zaznala, da jo je to razveselilo. Rekla mi je, naj ne skrbim, če ne bom mogla priti, ker je bil konec koncev božič in čas za družino.

Ko so gostje prišli, sem “pozabila” na Cecilijo. Uživala sem v družbi svojih bližnjih, pela božične pesmi, pila vročo čokolado in se sladkala z božičnimi kolači. Bližala se je polnoč, ko sem se nenadoma spomnila moje obljube. V tem trenutku smo prepevali “He Only Left Heaven for Love That Night,” (Tiste noči je zapustil nebesa zaradi ljubezni). Besedilo pesmi me je globoko ganilo. Uvidela sem, da sem pozabila na klic osamljene duše in uživala v svojih “nebesih”.

Hitro sem napolnila termovko z vročo čokolado, zavila nekaj kolačev v rdečo božično servieto in napisala čestitko s sporočilom hvaležnosti za dolgoletni trud in ljubezen, katero je Cecilija dajala ženskam, ki so rodile v njeni porodnišnici. Zatem sem našla lepo okrasno božično svečo, ki sem ji hotela podariti, vzela škatlico vžigalic in se napotila v bolnišnico.

V bolnišnici je vladala tišina in videti ni bilo nikogar. Izgleda, da nocoj ne bo nihče rodil, sem pomislila. Mogoče Cecilija že spi? Potiho sem potrkala na vrata.

“Kdo je?”

“Cecilija, jaz sem, Lilia!” Čez nekaj trenutkov so se odprla vrata. Pred njimi je stala Cecilija in njen obraz je zasijal od sreče. Ni mogla zadržati solz, ko me je objela. “Vedela sem, da boš prišla! Vedela sem!” Tudi meni so se zarosile oči. Zahvalila sem se Bogu, ker sem poslušala Njegov tihi glas, ki mi je ves čas govoril, da jo moram obiskati.

“Cecilija,” sem ji rekla, “Prinesla sem vročo čokolado, da skupaj proslaviva božič!”

“Prinesla bom skodelice,” je rekla in pohitela v kuhinjo. Izraz hvaležnosti, ki ga je imela na obrazu, mi je povedal, kako osamljena je bila nocoj.

Sedeli sva, uživali božične kolače in pili vročo čokolado. Pogovarjali sva se, se smejali in poskušali peti božične pesmi. Znova in znova je povedala, da nikoli ne bo pozabila na ta božič ter da je to bil njen najboljši božič.

Predenj sem odšla domov, sem predlagala, da molim za njo. Ko sem končala molitev, jo je ona nadaljevala in se zahvalila Bogu. Opazila sem, da je solza stekla po njenem licu. Le malo ljubezni lahko naredi ogromno za nekoga drugega.

* * *

Za božič in tudi vsak dan v letu vsi mi, v katerih živi Božji Duh, predstavljamo na nek način Boga našim prijateljem, sosedom, kolegom, ljudem, ki nam strežejo v trgovinah in restavracijah ter neznancem, ki jih srečujemo na življenski poti. Ljubezen, katero pokažemo drugim; besede, katere izgovorimo; dejanja, katere storimo; dobrota, katero delimo; pomoč, katero ponujamo, vse to odraža delovanje Svetega Duha, ki živi v nas. Ljudje čutijo, da smo na nek način drugačni in ko jim pojasnimo, da je to samo zaradi Boga, ki živi v nas, (ter lahko živi tudi v njih) uresničimo pravi namen božiča. —Peter Amsterdam

Božič je duh dajanja brez razmišljanja o prejemanju. Božič je sreča, ker vidimo radost v ljudeh. Božič pomeni pozabiti na sebe in najti čas za druge. Božič pomeni pozabiti brezpomenske stvari in poudariti resnične vrednote.—Thomas Monson (rojen 1927)