Čeprav nas je večina že slišala za izraz “dobri Samarijan,” morda ne vemo, kdo so bili Samarijani in kakšno sovraštvo je obstajalo med judovskim ljudstvom in Samarijani. To sovraštvo je imelo korenine v zgodovini.
Leta 720 pred našim štetjem je asirski kralj vdrl v Izrael in deset severnih plemen kot ujetnike odpeljal v asirsko deželo. Nato je v mesta severnega Izraela, kjer so nekoč živeli Judje in ki so se takrat imenovala Samarija, pripeljal tujce. (Poglej 2 Kralji 17:22-34)
Številni prebivalci te regije so bili potomci severnega Izraelovega kraljestva, vendar so se poročili in asimilirali z nežidovsko kulturo ljudi, ki so se tam naselili. Ti ljudje so prišli častit judovskega Boga, vendar Jeruzalema niso imeli za sveto mesto in niso častili v judovskem templju. Zanje je bila gora Gerizim v Samariji najbolj sveto mesto, kjer je bilo treba častiti Boga, in na njej so zgradili tempelj. Ker so bili običaji in versko čaščenje Samarijanov drugačni od njihovih, so se Judje izogibali druženju z njimi.
Ob neki priložnosti se je Jezus med potovanjem po Judeji odločil, da se vrne v svojo domačo pokrajino Galilejo. Najkrajša in najbolj neposredna pot med Judejo in Galilejo je potekala skozi Samarijo, a ker Judje niso želeli imeti stikov s Samarijani, so hodili okoli Samarije, da ne bi prečkali njihove dežele. Toda na presenečenje učencev Jezus ni upošteval takšnega običaja ter jih je vodil naravnost skozi Samarijo.
Ko so Jezus in Njegovi učenci prehodili več kilometrov skozi Samarijo po težkem in razgibanem terenu, so prišli do Jakobovega vodnjaka, ki so ga patriarh Jakob in njegovi sinovi izkopali pred skoraj 2000 leti.
Žejna in od potovanja utrujena skupina se je zbrala okoli vodnjaka, da bi potešila žejo, vendar niso imeli vrča za vodo, vodnjak pa je bil globok več kot 100 metrov. Prav tako jim je zmanjkalo hrane. Pol milje pred njimi je bilo samarijsko mesto Sihar, zato so se odločili, da bodo učenci šli tja po hrano. Toda Jezus je bil utrujen od potovanja, zato je ostal sam in sedel ob vodnjaku, da bi si odpočil. (Janez 4:5-6)
Kmalu zatem je po cesti prišla ženska s praznim vrčem za vodo. Ko se je približala vodnjaku, je presenečena zagledala neznanca, ki je sedel pri njem. Sumničavo ga je pogledala in si mislila: “Očitno je Jud.” V upanju, da je ne bo motil, se je pripravila, da bo vedro spustila v vodnjak.
“Ali mi boš dala vodo?” je vprašal Jezus.
Presenečena ga je pogledala. “Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?” je vprašala. (Janez 4:7-9)
Jezus je odgovoril: “Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ‘Daj mi piti’, bi ga prosila in dal bi ti žive vode.” Žena mu je rekla: “Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?” (Janez 4:10-12)
Jezus je odvrnil in ji rekel: “Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.”
To je bila izjemna izjava! Ni bila povsem prepričana, ali ga je razumela, pa je odgovorila: “Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.” (Janez 4:13-15)
Jezus ji je nepričakovano odgovoril: “Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!” Žena je odgovorila in mu rekla: “Nimam moža.” Jezus ji je rekel: “Dobro si rekla: ‘Nimam moža;’ kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.” (Janez 4:16-18)
Ženska je bila šokirana! Kako je lahko ta neznanec poznal takšne podrobnosti iz njenega zasebnega življenja, če ni bil prerok? Odločila se je, da je to dobra oseba, ki bi ji lahko zastavila najbolj sporno versko vprašanje tistega dne.
“Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok.” Nato je pokazala na tempelj na gori Gerizim in rekla:”Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.” Jezus ji je rekel: “Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.” (Janez 4:19-24)
Žena je bila presenečena nad Njegovim odgovorom. “Kako čudovito,” je pomislila, “če bi lahko Boga častili v svojem srcu, kjer koli smo!” Nato je zastavila še bolj pomembno vprašanje o dolgo pričakovanem prihodu Mesije.
“Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus. Ko pride, nam bo vse oznanil.”
Jezus ji je pogledal v oči in rekel: “Jaz sem, ki govorim s teboj.” (Janez 4:25-26)
Žena je začudeno pogledala Jezusa. Ali je On res lahko Mesija, Kristus?
Ravno takrat so se iz mesta vrnili Jezusovi učenci, ki so se čudili, da je govoril z žensko. Ko so se mu približali, je ženska pustila vrč z vodo in stekla nazaj v mesto.
Ko je prišla na tržnico, je navdušeno zavpila: “Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?” (Janez 4:28-29) Ko so videli njeno prepričanje in navdušenje, so mnogi ljudje verjeli njenemu pričevanju, da je govorila z dolgo pričakovanim Mesijo.
Kmalu so Jezusovi učenci zagledali veliko množico ljudi, ki je hitela proti njim, med njimi pa je bila tudi ta ženska. Ljudje so Jezusa pozvali, naj ostane z njimi in jih poučuje. Jezus se je strinjal, da bo to storil, in Samarijani so jih radostni vodili nazaj v Sihar.
Dva dni je Jezus učil v njihovem mestu in ko so slišali čudovite besede resnice, ki jih je učil, je veliko ljudi verjelo vanj in ženski reklo: “Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.” (Janez 4:39-42)
Zadnji dan, ko so se Jezus in njegovi učenci pripravljali na pot v Galilejo, se je zbrala množica ljudi iz mesta, da bi se od njih poslovila. Samarijanka se je od Jezusa poslovila z nasmehom veselja, saj je zdaj popolnoma razumela pomen Njegovih besed tistega dne pri vodnjaku in v njeni duši je izvirala živa voda.
Iz te čudovite zgodbe v Janezovem evangeliju izvemo, da je Jezus prekršil tradicijo svojega časa, da bi z Božjo ljubeznijo in resnico dosegel izgubljene in osamljene duše. Ne le, da je gledal mimo kulturnih, etničnih in verskih razlik Samarijanov, da bi jim lahko ponudil resnico, gledal je tudi mimo grehov ženske pri vodnjaku in videl dušo, ki iskreno hrepeni po Božji ljubezni. Ta zgodba nas uči, da sta Božja ljubezen in odrešenje v Jezusu namenjena vsem ljudem. “Bog je namreč svet tako vzljubil (in vsakega človeka na njem), da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3:16)