Šadrah, Mešah, Abed Nego in njihov prijatelj Daniel so bili štirje mladeniči, ki bi ostali nepoznani, če se ne bi v njihovem življenju pripetile nekatere neverjetne stvari.

Zgodba se začenja okoli 500 let pred Kristusom, ko so ti mladeniči odšli iz svoje dežele kot ujetniki Nebukadnezarja, kralja babilonskega cesarstva.

Ni znano koliko so bili stari Šadrah, Mešah in Abed Nego. Mogoče so komaj postali najstniki. Kakšno je bilo njihovo življenje pred ujetništvom? Ali so se med seboj poznali? Mogoče so bili prijatelji, ki so imeli svoje sanje in upanje. Mogoče je eden od njih sanjal o tem, da bo imel veliko sinov kakor njegov biblijski praoče Jakob ter jih bo učil o pobožnem življenju. Drugi je mogoče hotel postati učitelj, tretji pa pripovedovalec zgodb, ki je govoril drugim: “Izpolnite svoje sanje in potem vam bom povedal zgodbo.”

Toda vse te sanje so morale počakati, ker so njihovo deželo osvojili babilonci, njih pa odvedli v ujetništvo. Kako so izgledali njihovi prvi dnevi in noči v ujetništvu? Ali so bili zastraženi in priklenjeni z verigami? Ali so bili skupaj zaprti kot živali in so pogledovali naokrog, da bi zagledali znan obraz? Lahko si predstavljate, da so našli drug drugega in, da je optimist med njimi rekel: “Ne bojte se, Bog je z nami. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, smo v Njegovih rokah.” Ostala dva mladeniča sta pritrdilno pokimala z glavo in vsi trije so se verjetno odločili, da bodo ostali zvesti Bogu do konca.

In ostali so zvesti do konca. Kot prvo so zavrnili jesti hrano s kraljeve mize, čeprav so na njej zagotovo bile vse vrste poslastic. Hrane se niso niti dotaknili.

Ali je bil izziv odreči se te okusne hrane? Mogoče, toda to niso storili zaradi izziva, temveč zato, da bi ubogali zakone o hrani, katere jim je dal Bog. To je bila majhna odločitev, toda življenje je sastavljeno iz majhnih odločitev. Navidezno majhne stvari lahko temeljito spremenijo naše življenje in s tem tudi našo usodo.

Kasneje je kralj Nebukadnezar ukazal, da se morajo vsi pokloniti njegovi zlati podobi. Šadrah, Mešah in Abed Nego so to zavrnili. Samo Bog ve, kakšne misli so takrat blodile po njihovih glavah in kako zgroženi so bili nad kraljevim ukazom. Toda njihov odgovor je bil poln spoštovanja, miru in vere.

“Šadrah, Mešah in Abed Nego so kralju odgovorili in rekli: Ne zdi se nam potrebno, da bi se tebi zaradi tega opravičevali. Če nas naš Bog, ki ga častimo, more osvoboditi, nas bo rešil tudi iz goreče, ognjene peči in iz tvoje roke, o kralj. Pa čeprav ne, vedi, o kralj, da ne bomo častili tvojih bogov in ne bomo molili zlate podobe, ki si jo postavil.” 1

Nebukadnezarjev odgovor ni bil tako miren in zbran. Ukazal je, naj se peč zakuri. Peč je bila tako vroča, da je ubila ljudi, ki so v njo vrgli Šadraha, Mešaha in Abed Nega. Toda kralj je hitro ugotovil, da se dogaja nekaj nepričakovanega.

Namreč, ko je kralj Nebukadnezar pogledal v peč, je videl tri mladeniče, ki so hodili naokrog. Med njimi je opazil tudi nekoga, ki je sijal bolj kot plameni. Ta četrta oseba mu je bila od nekod poznana. Vedel je, da je bil to Jezus, Božji Sin. Nato je poklical mladeniče, naj pridejo ven iz plamenov.

Ven so prišli nepoškodovani, celo brez vonja po ognju. Kralj je takoj ukazal… “Kdorkoli, ne glede na ljudstvo, narod ali jezik, ki bi izrekel kletev zoper Šadrahovega, Mešahovega in Abed Negojevega Boga, bodi razsekan na kosce, njegova hiša spremenjena v razvaline; kajti ni drugega Boga, ki more rešiti, kakor je ta.” 2

Kaj je privedlo Božjega Sina v ognjeno peč? Ti trije mladeniči so bili daleč od svojega doma in daleč od svojih družin. Vera je bila njihovo edino upanje in verjamem, da je bila prav vera tista, ki je privedla Jezusa, da je stal ob njih v trenutkih, ko so ga najbolj potrebovali.

Vera je ta, ki privede Jezusa tudi do nas. Beseda molitve, odločitev, da verjamemo. Enostavna beseda ali odločitev v trenutku negotovosti. Vera, da nas lahko Bog reši tudi iz največjih plamenov.

Jezus nas ne bo nikoli zapustil in vedno bo po svoji milosti obvaroval in nagradil tiste, ki mu zaupajo.


  1. Daniel 3:16–18
  2. Daniel 3:29