Kot otrok sem videl mnogo zlatih ribic v domovih svojih prijateljev in spominjam se, da sem se pogosto vprašal, zakaj ljudje želijo imeti tako majhne in dolgočasne ribice za domače živali.
Potem pa sem nekega dne, ko mi je bilo deset let, šel na šolski izlet. Obiskali smo botanični vrt, kjer so imeli majhen ribnik. Takoj sem opazil bleščečo veliko ribo.
“Katera vrsta ribe je to?” sem vprašal vodnico.
“Zlata ribica,” je odgovorila.
Njen odgovor me je zmedel. “Ali niso zlate ribice majhne?” sem vprašal malo posmehljivo.
“Nikakor,” je odvrnila. “Zlate ribice so lahko še večje. Vse je odvisno od okolja, kjer živijo.”
Pokimal sem z glavo in se odločil, da nikoli več ne bom pokazal neznanje o zlatih ribicah, toda šele čez nekaj let sem resnično razumel poanto vsega tega.
Kako pogosto sem bil tudi jaz kakor zlata ribica v majhnem akvariju? Kolikokrat sem omejeval samega sebe s dojemanjem mojega sveta? Še slabše, kolikokrat sem postavljal druge ljudi v majhen akvarij svojih misli? Kolikokrat sem odpisal druge kot nepomembne in dolgočasne osebe? Kolikokrat sem se zmotil in nisem videl potenciala v nekomu drugemu?
Koliko več bi lahko naredil, če bi le pozabil na nekaj, kar sem smatral za svojo omejitev, in se drznil stopiti izven meje, katero sem postavil samemu sebi? Kaj bi se zgodilo, če bi druge ljudi premestil iz majhnega akvarija v ocean možnosti, katere ponuja Jezus?
Predstavljajte si svet poln ljudi s takšnim stališčem, ki verjamejo, da je z Bogom vse mogoče.