Na tem svetu je veliko bolečine. Tema človeškega trpljenja se vije skozi vsa zgodovinska obdobja, medtem ko poskušamo skupaj razumeti vzroke zanj. Natančneje, kako lahko dober Bog dopusti trpljenje? Če sem iskrena, še nikoli nisem slišala odgovora, ob katerem bi pomislila: “Oh, to je popolnoma smiselno. Zdaj mi trpljenje – rak in ugrabitve, revščina, vojna in vse druge grozote – ne motijo! Če sem iskrena, se mi zdi, da je vsak odgovor na lažji strani tehtnice, ki je tako zelo obremenjena s tragedijo.
Moj mlajši jaz bi slišal, da nekdo postavlja vprašanje, kako lahko dober Bog dovoli, da se dogajajo tako grozne stvari, in začutila bi val panike, kot da bi zaradi tega, ker ne bi odgovorila prave stvari, umrla vera druge osebe v Boga. Toda vsi poznamo ljudi, ki so se spričo srce parajoče izgube, trpljenja in bolečine poglobili v svojo vero in zaupanje v Boga, ali celo tiste, ki jih je trpljenje pripeljalo k Bogu. Seveda obstajajo tudi drugi, ki jih je bolečina in boj prepričala, da Boga ni – ali če je, da mu je zelo malo mar za bolečino Njegovih stvaritev. Naučila sem se, da na to vprašanje ni finih odgovorov.
Zgodba o Jezusovi obuditvi Lazarja od mrtvih vsebuje nekaj zanimivih spoznanj.1 Začne se, ko je Jezus prejel sporočilo, da je njegov prijatelj Lazar zelo bolan, vendar se je odločil, da bo še dva dni ostal tam, kjer je bil, in se vrnil k Lazarju šele, ko je vedel, da je Lazar že mrtev. Marta, Lazarjeva sestra, je hitela Jezusu naproti takoj, ko je prišel.
Gospod,” je Marta rekla Jezusu, “ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.”
Jezus ji je rekel: “Tvoj brat bo vstal.”
Marta mu je dejala: “Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.”
Jezus ji je rekel: “Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?”
“Da, Gospod,” je odgovorila, “trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.”
Nato pride Marija, ki je veliko bolj čustvena…
Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: “Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.”
Ko jo je Jezus videl, da joka in da jokajo Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril. In dejal je: “Kam ste ga položili?”
Rekli so mu: “Gospod, pridi in poglej!”
Jezus se je zjokal.2
Zgodba opisuje, kako je Jezus poklical Lazarja, ta pa je vstal in šel iz groba, čeprav je bil mrtev že štiri dni. Večina opazovalcev je bila osupla in je verjela, da je Jezus Mesija. Nekateri pa še vedno niso verjeli.
Marijin odziv v tej zgodbi je tako naraven, tako človeški. Pravi: “Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.” Poznala je Jezusovo služenje ozdravljenja in vedela je, da bi lahko rešil Lazarja. “Zakaj nisi prišel pravočasno? Če bi prišel, bi bilo vse bolje.” Jaz bi zagotovo Jezusu rekla kaj podobnega.
Kaj je storil Jezus? Jokal je. Čutil je njihovo bolečino. Jezus je že vedel, da bo Lazarja obudil od mrtvih, saj je to napovedal že prej v poglavju. Toda bolečina tistih, ki jih je ljubil, Ga je ganila in je jokal z njimi.
Druga stvar, ki mi je padla v oči, je, da nekateri ljudje tudi po tem, ko so videli to veličastno, čudežno vstajenje, še vedno niso verjeli. To mi potrjuje, da ne gre za to, kako na to vprašanje odgovorim drugim, ampak kako nanj odgovorim sebi. V tej zgodbi vidim da:
- Jezus si vzame čas
- Jezus se pojavi
- Jezus joka
- Jezus posreduje
Jezusa danes nimamo tu osebno v telesu in vstajenje od mrtvih skoraj nikoli ni način, kako Bog posreduje, vendar mislim, da On še vedno deluje po tem principu.
Mislim, da ni povsem zadovoljivega odgovora na vprašanje, kako je lahko Bog dober in ljubeč, hkrati pa dopušča tako strašno trpljenje, ki ga je preživelo človeštvo. Morda tega ne bi razumeli, tudi če bi nam On sam razložil, saj preprosto ne moremo vedeti vsega, kar On ve, ali videti vsega, kar On vidi. Lahko pa se naučimo zaupati Njemu in nihče ne more sprejeti te odločitve namesto nas.