“V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi.” Luka 2:8
Kot otroku, mi je bila najbolj všeč slika Jezusa, Dobrega Pastirja, z jagnetom na ramenih. Vedno sem mislila, da so bili pastirji, ki so stražili ovce na pobočju okoli Betlehema tiste noči, ko se je rodil Jezus, ugledni člani družbe, pošteni, zanesljive priče in vredni zaupanja ter so bili prav zaradi teh lastnosti izbrani, da pričajo o prihodu Božjega Sina. Zakaj bi drugače angeli izbrali ravno njih?
Dejstva pa so nekoliko drugačna. Nekateri zgodovinarji trdijo, da so gledali na pastirje v prvem stoletju v Palestini, kot na najnižji sloj. Farizeji so jih poimenovali z besedo, ki včasih v prevodu pomeni „grešnik“. To je bil zaničljiv izraz, ki je pomenil ničvredno in ritualno nečisto osebo. Pastirji so celo življenje skrbeli za živali in pogosto spali zunaj pod milim nebom, kjer so jih obkrožali živalski iztrebki. Vedno je bilo možno, da se nalezejo bolezni. Izgleda, da pastirji niso bili vredni niti tega, da bi prinesli žrtvovanje Bogu.
Z omejenega človeškega vidika je Bog poslal skupino izobčencev, da izrečejo dobrodošlico Njegovemu Sinu in da širijo dobre novice o odrešenju vsem, ki jih želijo slišati. Po današnjem standardu bi se to lahko enačilo z zborom angelov, ki se prikažejo beračem, kateri iščejo hrano v kantah za smeti. Toda Bog vidi naše srce in Njemu ni pomembno, kako je nekdo oblečen ali kakšen poklic ima.
Biblija pravi, da so pastirji hitro odšli, da vidijo dojenčka, tako da niso imeli časa se umiti ali se preobleči v svečano oblačilo, katerega tako in tako niso posedovali. Tekli so, kakršni so bili, z vrha hriba naravnost v navzočnost svojega Odrešitelja. 1 Lahko si le predstavljamo, kako so navdušeno pripovedovali Mariji in Jožefu, kaj se jim je zgodilo in kako sta jih onadva toplo sprejela.
Zakaj je Bog izbral pastirje? Zakaj je ponudil neprecenljivo priložnost tistim, ki so bili nevredni v človeških očeh? Mogoče zato, ker je vedel, da bodo imeli čisto in enostavno vero. Lahko se je zanesel na njih, da bodo takoj navdušeno stekli pozdraviti novorojenega Božjega Sina.
Ne le, da je Bog počastil pastirje, temveč jim je tudi dal posebno nalogo – da širijo dobre novice. Ko so pripovedovali drugim, da se je Odrešitelj rodil, 2 so pastirji postali prvi krščanski misijonarji.