Zbrali smo se v dnevni sobi, katero smo okrasili z božičnimi okraski. Peli smo božične pesmi in uživali prigrizke in pijačo. To naj bi bilo tradicionalno praznovanje božiča.
Toda živim na jugovzhodu Azije. V družbi prijateljev sem poskušala zapeti “Tiha noč, sveta noč” v meni nepoznanem jeziku. Ko sem se ozrla naokrog, sem razmišljala o vsaki prisotni osebi.
Susy je bila budistka, ki se je spreobrnila v krščanstvo. To je globoko užalilo njeno tradicionalno družino, toda počasi in potrpežljivo je z leti privedla k Jezusu vse člane njene družine.
Ko sta se poročila, sta bila Nining in njen mož agnostika. Toda Jezus je začel “delovati” v njenem srcu in zdaj Nining vsako nedeljo hodi v cerkev. Tam je sicer sama, ker v njeni družini niso kristjani, toda moli, da bodo nekega dne njen mož in sinovi začeli verovati in bodo sedeli poleg nje.
Hannini starši so bili ateisti, ko so živeli v komunistični državi, na Kitajskem in Jezusa so spoznali šele po tem, ko so emigrirali. Po tridesetih letih zakona so se nedavno odločili obnoviti svoje poročne zaobljube v cerkvi, v prisotnosti svojih otrok. Bila je to zares vesela proslava vere za celo družino.
Ko sem opazovala svoje prijatelje, sem razmišljala o dolgi poti, katero je prehodil vsak izmed njih, da bi prispel do današnjega dne in prepevanja božičnih pesmi. To pa še ni vse. Presenečenje je sledilo, ko mi je eden od prisotnih zaupno povedal:
“Vsem krščanskim cerkvam v mestu so zagrozili z bombnim napadom. Zelo sem vesel, da smo se lahko danes srečali tukaj.”
Ganila me je ljubezen mojih prijateljev in njihova trdna predanost. Včasih se sprašujem, kaj prinaša prihodnost kristjanom, ki ne morejo svobodno živeti svoje vere. Toda danes je moj strah pregnalo to, kar mi je iznenada prišlo na misel: Vse dokler božična zvezda močno sije v naših srcih in vse dokler se tisti, ki ljubijo Jezusa zbirajo, da bi praznovali Njegov rojstni dan, bo svetloba božiča sijala vse močneje in bo obsijala pot, po kateri se bo On vrnil.