Kaj lahko storite, ko so viharji življenja večji od vas, ko vetrovi in valovi razbijajo vaše upe in sanje ter vas razbijajo do te mere, da imate občutek, da ste naleteli na zid in da se nimate kam obrniti?
Življenje nas običajno pripelje v situacije, v katerih ne izbiramo bitke, ampak one izberejo nas! Takšne izkušnje nas običajno postavijo pred izbiro, ali se bomo borili za zmago, žarek upanja, vero, da bomo premagali, ali pa se bomo predali zagrenjenosti, depresiji, jezi ali obupu.
Pred nekaj leti so pri enem od naših sinov nenadoma odkrili levkemijo – to me je spravilo na rob. Po skoraj dveh letih kemoterapije je prišla zdravniška ugotovitev, da zdravljenje ni učinkovito in da najin sin izgublja boj z levkemijo. Dali so mu šest tednov življenja. Star je bil 16 let.
“Sčasoma boste našli rešitev,” so rekli. “Razmišljajte pozitivno.” “Poskusite biti zaposleni.” “Poiščite nekoga, s katerim se boste pogovorili o tem.”
Vedela sem, da so bile to dobronamerne pripombe, vendar sem kmalu spoznala, da mi nadaljevanje na avtopilotu, trdo delo ali poskusi, da bi čustva spravila v najbolj oddaljen kotiček misli, ne bodo pomagali, da bi se spopadla s težavami. Šele ko sem priznala, da nisem dovolj močna, da bi zacelila bolečino in končala spiralo samouničujočih misli, se je na obzorju mojega obupa začel pojavljati žarek upanja.
Pokleknila sem in zaprosila Boga za strategijo, za oprijemljiv načrt, ki bi mi pomagal premagati težave. Ko se je megla končno dvignila, sem si v svoj dnevnik začela prepisovati obljube iz Biblije ali jih lepiti na ogledalo.
To je bil proces, vendar sem kmalu izkusila zdravilni učinek Božje Besede in začela videti stvari v novi luči. Porodilo se je upanje in celo v svojih stiskah in izgubah sem začela odkrivati priložnosti, kot je dar sočutja do drugih, ki se soočajo z izgubo. Verjamem, da so te doline okrepile mojo vero in me pripeljale korak bližje k temu, da postanem oseba, za katero me je ustvaril Bog.