Nekega dne, ko mi je bilo devet let, sem šla na plavanje s svojim starejšim bratom. Nisem bila zelo dobra plavalka, zato sem plavala bolj malo, večinoma na hrbtu ter nekako uspevala, da se ne potopim. Moj starejši brat je bil odličen plavalec in starši so ga poslali z menoj, da pazi name. Tistega jutra sva se skregala zaradi nečesa, ne spomnim se zakaj je šlo in ni mi bilo všeč, da so starši zahtevali naj gre z menoj. Odločila sem se, da plavam nekaj časa sama.
Začela sem v plitkem delu bazena in nekaj časa plavala. Naenkrat sem pomislila, da sem verjetno že blizu konca bazena in se zbala, da bom z glavo udarila v zid. Obrnila sem se. Toda bila sem šele na ¾ bazena, vendar nisem več mogla doseči dna. Zgrabila me je panika in začela sem kriliti z rokami in tako le pogoltnila več vode. Medtem ko sem kašljala in se obupno borila, sem začutila dve močne roke, ki sta me dvignile iz vode.
“Ali si v redu?” me je vprašal brat. Nekaj sem zamrmlala, medtem ko sem izkašljala vodo. Bilo me je sram in pričakovala sem, da me bo brat pokaral. Toda on je le potrpežljivo počakal, dokler se nisem umirila in me potem pospremil domov.
Moram omeniti, da si z mojim bratom nisva bila zelo blizu. Kregala sva se zaradi najmanjše malenkosti, kot na primer, kdo bo dobil večji kos kruha za zajtrk in podobne stvari. Toda tisti dan, ko me je brat rešil, je na dan prišla moč bratske ljubezni. Navkljub vsem najinim razlikam je bil poleg mene, ko sem ga največ potrebovala.
Jezus je naš starejši duhovni brat in vedno je z nami. Spoznala sem, da me Jezus ljubi tudi takrat, ko mu obrnem hrbet zaradi ponosa in trmoglavosti ter se kregam z njim zaradi načina, na katerega deluje v mojem življenju. On nikoli ne dopusti, da moji ošabni izgovori in neodvisnost pridejo med naju ter me brezpogojno tolaži ter ščiti v težkih časih.