Pred nekaj leti, ko so bili naši otroki še majhni, sva se z možem odločila odpotovati iz Evrope in nadaljevati s služenjem Gospodu v Latinski Ameriki. Naša ladja je zaradi problemov pri natovarjanju tovora zamujala pri odhodu in odpluli smo šele sredi mediteranske zime, v času, ko je apostol Pavel doživel brodolom pri obali Malte 1. Molili smo, da nas ne doleti enaka usoda.
Po dveh dneh na odprtem morju nas je ujela nevihta. Čeprav smo bili zelo natovorjeni in zaradi tega globoko v vodi, je veter močno zibal ladjo. Otroci so mislili, da je celotna situacija zelo zabavna, medtem ko smo odrasli poskušali na vse načine ostati prisebni in se izogniti želodčnim težavam. Celo izkušeni člani posadke, ki so leta in leta delali na ladji, so imeli morsko bolezen.
Prek radia smo slišali, da je bilo nekaj ladij v velikih težavah. Nič nisem mogla storiti, da spremenim situacijo, v kateri smo se nahajali. Lahko sem le molila. To sem tudi storila in to tako obupno, kot še nikoli prej!
„Povzpni se na most“, „sem slišala“ dobro poznan glas v svojem srcu. „Tam boš našla kapitana, ki obupno moli. Moli z njim in ohrabri ga“, mi je rekel Jezus.
Z naporom sem se dvignila in začela hoditi in se zibati. Z Jezusovo pomočjo sem se povzpela na palubo. Kapitan je bil sam. Molil je. Pridružila sem se mu in skupaj sva molila, dokler nismo pripluli mimo Sicilije, kjer smo se umaknili od nevihte. Ladja in njen tovor sta pretrpela manjšo škodo, vendar, hvala Bogu, nihče ni bil poškodovan. Naše molitve so bile uslišane.
Nedavno sem prestajala zares težko obdobje in Gospod me je takrat spomnil na to plovbo. Povzpni se na palubo in čvrsto zagrabi Kapitana za roko. Jezus je naš Kapitan in skupaj bomo kmalu zapluli v mirne vode.
Človeška narava se poskuša izogniti težavam in od njih pobegniti. Človek upa, da bodo problemi izginili sami od sebe, toda to ni pot zmagovalcev. Ne pobegnite pred nevihtami življenja. Življenske težave lahko včasih izgledajo nepremagljive, vendar je zmaga vredna vsega truda.
- Poglej Apostolska dela, poglavji 27 in 28 ↑