Vsak božič si predstavljam tri modrece kako potujejo po puščavi in sledijo tisti skrivnostni zvezdi. Vidim jih, ko podnevi potujejo po vročih, peščenih puščavskih predelih in ponoči, ko počivajo ob tabornem ognju. Zvezdnate noči so v puščavi neverjetno lepe. Vidim jih, ko sedijo pred svojimi šotori in gledajo z občudovanjem v nebo, v novo in nikoli prej videno zvezdo. To spoznanje jim je zagotovo prineslo popolno osuplost.
Slišali so, da Odrešenik prihaja. Preučevali so starodavne knjige in sedaj so videli to isto zgodbo tudi na zvezdnatem nebu.
“To je razlog za naš obstoj. Moramo slediti zvezdi.”
Šli so naprej z vero. Končno so prispeli do jasli, v katerih je ležal novorojeni Otrok.
Pokleknili so in Ga častili ter šepetali: “To je Kralj vseh kraljev.”
To me spominja na moje iskanje.
Nisem bil modrec, toda opazil sem zvezdo. Ni bila nekakšna posebna zvezda, ki je naenkrat obsijala nebo mojega življenja, toda njena svetloba se je dotaknila mojega srca. Prišla je do same srži moje duše in vznemirila moj svet.
Od kje prihaja ta svetloba?
Kliče me. Hoče mi razkriti svojo skrivnost.
To je razlog za moj obstoj. Moram ji slediti.
In tudi sem. Zapustil sem svoj svet in odšel iskati resnico. Nisem imel svoje kamele, da bi me nosila, toda sledil sem svetlobi te zvezde.
Nekega dne sem našel štalo.
Tega dne je močno deževalo. Ustavil sem se pod streho trgovine.
“Iščeš Boga, ali ne?” me je zaznavno vprašal človek poleg mene.
“Da. Kje je On?”
Nasmehnil se je. “On je prav zdaj tukaj in želi biti Kralj tvojega srca, če mu to le dopustiš.”
Tega dne je zvezda začela sijati v mojem srcu.
Zvezda, kateri so modreci sledili, je izginila, toda božična zvezda v mojem srcu še vedno svetlo sije.