En večer sem razmišljala o veliki noči, ko mi je prišel na misel ta stavek: “On ni pustil moje duše v peklu.” Zvenel je kot verz iz Biblije, toda nisem bila o tem povsem prepričana in nisem bila prepričana, da se je to nanašalo na Jezusa.
Rada bi se pohvalila, da sem potem vzela Biblijo in začela listati po njenih straneh. Ne, namesto tega sem vzela svoj mobilni telefon in natipkala ta stavek. Našla sem ga v Bibliji. “Moje duše ne boš prepustil podzemlju.” 1
Zatem sem hotela preveriti o kom je David govoril in sem iskala še naprej. Apostol Peter je citiral isti verz v svoji prvi pridigi na binkoštni dan. 2 Jezus se je povzpel v nebo in povedal svojim učencem, da bodo prejeli Svetega Duha. Verniki so se neučakano zbrali v zgornji sobi in čakali, kaj se bo zgodilo. Potem je prišel Sveti Duh v obliki ognjenih zubljev in je dal vsakemu od njih moč in pogum, kot še nikoli prej.
V tistem času je bil Jeruzalem poln Židov iz celega sveta. Ti predani verniki so prišli v Jeruzalem, da bi praznovali pasho, enega od najpomembnejših židovskih praznikov.
Ko so se napolnili s Svetim Duhom, so se učenci napotili med ljudi in začeli oznanjati evangelij in to v popolnoma novih jezikih. Vsi romarji so bili presenečeni, da so učenci govorili v njihovih jezikih. Ljudje so poskušali razumeti, kako je to sploh možno, ko pa se nikoli niso naučili teh jezikov. Nekateri so se celo šalili: “Zagotovo so pijani.”
Potem je Peter, tisti isti Peter, ki je Jezusa zanikal le nekaj tednov nazaj, vstal in naslovil množico: “Nismo pijani, ura je šele devet zjutraj. Napolnjeni smo z Duhom, kakor je prerok Joel prerokoval.”
Pojasnil je, da je Jezus iz Nazareta, katerega so poznali vsi in, katerega so nedavno križali, pravzaprav bil Božji Sin, katerega je Bog obudil od mrtvih. Takrat je Peter citiral Davidovo prerokbo iz Psalma 16:
“Bratje! Dovolite, da vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. Ker je bil prerok, je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo sad njegovih ledij posadil na njegov prestol. Videl je v prihodnost in govoril o vstajenju Mesija, da ni bil prepuščen podzemlju in njegovo meso ni videlo trohnobe. Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče.” 3
Petrov govor je bil tako ganljiv in navdihnjen, da se je tistega dne tri tisoč ljudi spreobrnilo. In to je bil le začetek.
Impresioniral me je način, na katerega je Peter dal svoje sporočilo. Ni bil samo pogumen, ampak tudi izobražen. Citiral je židovske preroke in njihove prerokbe ter je govoril bolj jasno in razumljivo kot nikoli prej. Očitno je skozi njega deloval Sveti Duh.
S svojo smrtjo in vstajenjem nam je Jezus podaril darove, ki so popolnoma spremenili potek zgodovine in človeštva. Ti darovi so:
- Odrešenje in osebni odnos z Bogom
- Sveti Duh
- Dar ozdravljenja skozi trpljenje, katerega je izkusil na križu. 4
Jezusovi učenci niso mogli prejeti dar Svetega Duha, dokler je bil Jezus z njimi. On jih je moral zapustiti zato, da bi lahko prejeli Svetega Duha. “Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.” 5
Prej nisem mislila, da je Sveti Duh nekaj, kar moramo slaviti na veliko noč. Jezusovi učenci so lahko prejeli Svetega Duha zato, ker je On odšel fizično od njih. Prav tako ga lahko tudi mi prejmemo. Moramo ga le zaprositi. “Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.” 6
Ko sem na ta način razmišljala o Svetem Duhu, sem dobila še en razlog za hvaležnost na veliko noč. Hvaležna sem za globlje razumevanje vsega, kar je Jezus naredil zame in to je nekaj, kar nočem nikoli pozabiti.