“Ali imaš kaj za jesti in kaj za piti?”, je vprašal skromni neznanec. “Slaboten sem zaradi lakote in utrujen od mojega potovanja. Prosim te.”
Sočustvovala sem z njim. Sama sem bila slabotna zaradi lakote. Sarepto, kjer sem živela, je bil v isti situaciji kot mesto, od koder je prišel ta človek—v krempljih lakote. Tudi sama sem bila slabotna in utrujena. Tudi sama sem potrebovala nekoga, da me reši preden umrem.
Skoraj ničesar nisem imela in on me je prosil, naj mu dam tisto malega, kar sem imela. Če bi morala skrbeti le zase, bi mu dala moj zadnji obrok brez pomisleka. Bogu sem dala dovolj razlogov, da bi me zapustil. Toda, kaj bo z mojim majhnim fantkom, lučjo mojega življenja, katerega sem ljubila?
“Pridi. … Seveda, stopi notri,” sem odgovorila negotovo. “Toda, glej, ničesar ti ne morem dati. Imam le dovolj moke in olja, da pripravim zadnji obrok za sebe in mojega sina preden bova umrla. Ravno sva zbirala veje za ogenj, ko si ti prišel k nam.”
Sin je bil lep otrok, vendar je bil zdaj mršav, ker je zadnje tedne zelo malo jedel. Otrok se je nasmehnil. Vedno je bil nasmejan. “Mama, tudi jaz sem našel nekaj vej. Zaradi vetra so ponoči padle na tla. Dobre bodo za ogenj.”
Moški je pogledal globoko v otrokove oči. “Zagotovo me je Gospod privedel sem,” je rekel.
Pogledala sem mojega fantka, veter je razmršil njegove kodraste rjave lasje. On me je pogledal tako, kot majhni otroci gledajo svoje mame, s pričakovanjem in zaupanjem.
“Ne boj se,” je rekel moški. “Najprej speči kruh meni. Sebi in svojemu sinu pa ga boš spekla zatem. Kajti tako govori Gospod Bog, ‘Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod poslal dež na zemljo.’”
Odšla sem do police in vzela vrč olja. Bil je lahek in skoraj prazen. Zakaj počnem to za tega neznanca? To nima nobenega smisla.
“Prižgi ogenj, moj sin, medtem ko mesim testo.”
Potem sem vzela vrečo moke. Tudi ta je bila skoraj prazna. Ko sem mesila testo, se je zgodilo nekaj čudnega. V roke se mi je vrnila moč. Moje noge so se zdele lahkotne, ko sem hodila k peči. Nekaj nenavadnega se je dogajalo.
Trpela sem in ignorirala lakoto, ko je soba začela dišati po sveže pečenem kruhu in se izogibala pogledu mojega sina.
Moški je vzel kruh, katerega sem mu ponudila. Dvignil ga je v zrak in rekel: “Gospod, blagoslovi to hrano, katero si nam dal, in blagoslovi te roke, ki so jo pripravile.” Obrnil se je k meni in se nasmehnil. “Zdaj pa speči kruh za sebe in svojega sina.”
“Toda ravno sem uporabila zadnjo…” sem oklevala. Njegov pogled mi je govoril, naj le naredim to, kar mi je rekel.
“Sin, podaj mi moko in olje.”
Njegove oči so bile polne čudenja, ko mi podajal moko. Vreča je bila bolj polna kot je bila zadnje dni. Potem mi je podal vrč olja, in ko je to storil, se je nekaj olja razlilo po njegovih rokah. Najini srci sta prekipevali od sreče kakor ta vrč olja.
Bog pa je bil zvest svojim besedam. Kar je bilo včasih le pest moke in nekaj kapljic olja, nam je pomagalo preživeti skoraj tri leta, dokler se lakota ni končala.