Naše razumevanje sveta je pogosto omejeno na to, kar vemo, naš pogled na svet pa so oblikovale naše izkušnje – naša kultura, izobrazba, vzgoja, socialno-ekonomski položaj – ter naši osebni odnosi, standardi in želje. Ko vidimo moškega, ki spi na tleh ob vratih, ali žensko, ki z zamolklim glasom prosi za pomoč, smo nagnjeni k temu, da njihovo stanje primerjamo s svojim razumevanjem sveta. Lahko domnevamo, da je z nekom v takšnem stanju nekaj bistveno narobe.
V resnici se zaradi revščine ljudje znajdejo v drugačnem svetu. Brezdomec, ki spi ob vratih, morda prejšnjo noč ni mogel počivati, ker je varoval svoje malo premoženje. Ta ženska ima morda neozdravljivo zdravstveno stanje, ki vpliva na njen govor.
Chelle Thompson je napisal: “Ljudje le redko stopimo iz sebe, da bi zares razumeli potrebe in strahove drugih. Na neznance pogosto prenašamo svoje misli in prepričanja ter sodimo na podlagi tega, kako bi po našem mnenju morali živeti.”
Nekdo je predlagal, da moramo prehoditi kilometer v njihovih čevljih, če želimo razumeti druge. Toda ali lahko stopim v čevlje matere samohranilke, ki je brezdomna, bolna, se bori z odvisnostjo od zdravil na recept in so ji odvzeli otroke ter jih dali v rejništvo? Kako naj sploh kdaj začutim to, kar čuti ona? Ne morem hoditi v njenih čevljih, lahko pa jo vprašam, ali se želi pogovoriti, mi povedati svojo zgodbo, mi povedati, kako se počuti v njenih čevljih. Morda bova od tega obe imeli koristi.
Moj prijatelj Quentin trpi za Parkinsonovo boleznijo in je imel halucinacije, ki so ga strašile in mu oteževale normalno življenje. Ko se je preselil v dom za ostarele, je tamkajšnje osebje razumelo njegovo stanje in eden od negovalcev mu je razložil, da mu nekatere možganske celice pošiljajo napačne signale. S tem je bila krivda postavljena tja, kamor je spadala – na njegovo bolezen in ne na Quentina samega.
Na konferenci o duševnem zdravju, ki sem se je nekoč udeležila, je eden od govornikov dejal: “Ne recite ‘je shizofrenik’, ampak ‘ima shizofrenijo’.” Ravno tako imam jaz več zdravstvenih težav, vendar ne želim biti definirana z njimi. Nočem, da bi me imenovali “bolna ženska.”
Ta perspektiva ne spremeni le naših besed, ampak tudi naše stališče. Ali lahko osebo ločimo od stanja, ki jo pesti, pa naj gre za duševno bolezen, odvisnost od drog, revščino ali telesno bolezen? Ali lahko vidimo notranjost osebe in z njim ravnamo spoštljivo? Če lahko pogledamo dlje od videza ali domnev, imamo možnost, da pod grobo ali neprivlačno zunanjostjo odkrijemo nekaj dobrega, celo lepega.
Ko sva z možem začela delati kot prostovoljca v lokalnem zavetišču za brezdomce, so se moji predsodki razblinili, ko sem spoznala razloge, zakaj je tam ta mati samohranilka ali ta starejši moški. Pogosto je šlo za splet nesrečnih dogodkov, ki se lahko zgodijo vsakomur, zaradi katerih sta ostala brez stanovanja in nikogar, ki bi ju sprejel.
Ko sem nekega moškega vprašala, kaj je prej delal, je odgovoril, da je bil revizor, “ko sem bil še človek.” Izkazalo se je, da je bil dejansko nadzornik vladnega oddelka revizorjev, preden ga je depresija stala službe in nazadnje vsega, kar je imel. Po zdravljenju v zavetišču je našel novo službo in zdaj ima spet svoj dom.
Osebje v zavetišču vljudno naslavlja osebe, ki so tam nastanjene, z gospodom ali gospo. Ko izkazujemo spoštovanje, jim podarjamo dostojanstvo. Dostojanstvo pomaga ljudem, da se vidijo bolj pozitivno, to pa prinaša upanje. Upanje daje voljo za trud in nadaljnji trud. Tako lahko naše spoštovanje nekomu pomaga najti novo življenje.
Ugotovili so, da so bile Quentinove hude halucinacije posledica neustreznih zdravil; ko so mu zmanjšali dozo, je prenehal videvati toliko nenavadnih dogodkov, ki so se odvijali okoli njega. Še vedno se sooča z izzivi, vendar ga v domu za ostarele razumejo in sprejmejo – in je srečen.