Spoznala sem mir
Čeprav moje srce in telo morda oslabita
Tu je sidro za mojo dušo
Lahko rečem: “Dobro je.”

Vedno znova sem prepevala te besede v upanju, da mi bo ponavljanje prineslo nekaj miru. Vendar nisem čutila miru. Moja duša je bila zaskrbljena, celo prestrašena. Kje je v tej zmešnjavi Bog? Kje je Bog v tej negotovosti?

Prepričana sem, da sem zvenela natanko tako kot Jezusovi učenci, ko so bili ujeti v nevihti na morju. Jezus, ki ga vihar ni motil, je spal na blazini. Učenci so ga zbudili z besedami: “Učitelj, mar ti je vseeno, če bomo poginili?” Jezus je vstal in rekel morju: “Mir. Umiri se!” In nevihta je prenehala in morje se je umirilo. Nato je Jezus rekel učencem: “Zakaj ste tako prestrašeni? Kako to, da nimate vere?” Jezus jih tega ni vprašal zato, ker bi se bali nevihte, ampak zato, ker so se spraševali, ali je Jezusu mar ali ne. 1

In tu sem bila z enakimi strahovi: Ali ti je vseeno, Bog? Moj mir in včasih celo moja vera sta tako zelo povezana s tem, ali se stvari odvijajo tako, kot si želim.

Tukaj je nekaj stvari, ki kradejo moj mir:

  • Izguba – rastoča pošast. Vsako novo izgubo doživljam skozi filter vseh prejšnjih izgub in čutim bolečino iz preteklosti ter novo bolečino.
  • O, kako se mučimo, ko vemo, da je Božja volja v nasprotju z našo!
  • Kadar nekaj potrebujem (ali si celo želim), a tega nimam, je težko sprejeti mir.

Morda lahko to razumete. Pravzaprav mislim, da je precej očitno, da so tovrstne situacije časi, ko miru ne pričakujemo, podobno kot bi sredi velike nevihte na majhnem čolnu, ki se premetava po morju, pričakovali, da nas bo strah. Boga ne moti prestrašen odziv – On ve, da je nevihta zastrašujoča – vendar pravi, da je Jezus v čolnu z nami in da se nam ni treba spraševati, ali mu je mar ali ne.

Nazaj k moji nemirni duši. Pravkar sem nenadoma in boleče izgubila družinskega člana. Eden od mojih otrok se je soočal z resnimi zdravstvenimi težavami. Drugi se je soočal z zelo zahtevnimi razpotji. Včasih se mi zdi, da je vse to preveč, da mi mir uhaja in da se kot apostoli sprašujem, ali je Bogu mar.

Seveda pa je Jezus z mano v mojem čolnu in mu ni vseeno. Ponovno sem prebrala to zgodbo. Vedno znova sem prepevala verze te čudovite himne, ki je klicala mir nazaj v mojo dušo, in mir se je vrnil.

  1. Poglej Marko 4:35-40 ↑