Ko sledimo Jezusu, moramo biti “hvaležni”, ko pomislimo, da je Jezus umrl, da bi nas odrešil večne ločenosti od Boga. To bi nas moralo spodbuditi, da bi se nam vse ne tako dobre stvari zdele nepomembne. Vendar pa se jaz ponavadi prepustim manj kot hvaležnim reakcijam, ker: promet, nered, stres, premalo tega, preveč tistega. Saj veste, kako to gre.
Kljub temu se zavedam, da so v širšem smislu vse vsakodnevne podrobnosti zelo nepomembne, in želim, da bi bilo v mojem srcu veselje. Naj z vami podelim tri področja, na katera sem se osredotočila, da bi bila v svojih odzivih in nazorih bolj pozitivna.
Bodite hvaležni za najmanjše stvari. Učim se opazovati najmanjše stvari, ki prinašajo veselje, in seznam je neskončen: sončni vzhod, sončni zahod, odlična kava, hladen jutranji zrak, smeh otrok, moževe močne roke, dobra knjiga, moja blazina in tako naprej. Odkrila sem, da lahko z dolgim nizom majhnih radosti, ki jih imam v mislih, to naredi čudeže, da ublažim vpliv nekaterih težjih stvari, ki mi jih življenje prinese.
Ne bodite navezani na določen rezultat. To je težka naloga! Včasih sem imela zelo močne občutke glede tega, kakšen bi moral biti izid, vendar je šlo za stvari, na katere nisem mogla vplivati. Pogosto mi je težko reči: “V vsakem primeru bom hvaležna,” ker kdo bi bil rad hvaležen za slabo diagnozo ali zavrnjeno prošnjo za službo? Vendar sem se naučila, da moja hvaležnost ne sme temeljiti na izidu, ampak na dejstvu, da je Bog dober. Vedno. Tudi takrat, ko Njegova dobrota presega moje razumevanje.
Spomnite se Božje dobrote. Kljub vsem skrbem, vsem težavam, vsem težkim poteh, ali se ni vse dobro končalo? Nobena od težkih stvari me ni popolnoma uničila. Nikoli nisem prišla na kraj, kjer me Božja ljubezen ne bi mogla najti. Kot pravi Pavel: “Stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje.” (Rimljanom 5:4) Ko se ustavim in se spomnim Božje dobrote, moje srce preplavi ta resnica in moj nazor lahko spet postane hvaležen.