Življenje je reka protislovja, ki neprestano teče. Pravijo nam, da se nekaterih stvari moramo držati, nekaterih pa se znebiti. Pravijo, da se za nekatere stvari moramo boriti, včasih pa se moramo predati. Pravijo nam, da se moramo več truditi, toda tudi počivati, se sprostiti in sprejeti boljše odločitve. Pravijo nam, da moramo le reči “da,” toda moramo se tudi naučiti reči “ne”, moramo se ustaliti, toda včasih moramo leteti svobodni kot ptice. In kar stvari še poslabša, vedno se najde nekdo, ki ti bo povedal, da moraš poslušati svoje srce. Ha!
Včasih vzamem te nejasne, zelo komplicirane občutke in jih prinesem v svoj odnos z Bogom. Ali sem dovolj globoka z Njim? Ali zadosti poznam Biblijo? Ali častim Boga spontano in z globokim spoštovanjem? Ali molim v veri? Kako lahko sploh vem, če imam vero? Zakaj ne morem bolj jasno slišati Božjega glasu? Če bi imela več vere ali ljubezni, ali bi Ga lahko bolje slišala? Iskreno povedano, kadar odnos izgleda tako kompliciran, bi se najraje predala.
Mislim, da v takih časih Bog gleda name poln ljubezni in se nasmiha. Lahko si zamislim, da pravi: Se spomniš, da sem rekel, da Me boš našla, ko Me boš iskala z vsem svojim srcem. 1 In če boš ostala v Moji bližini, bom tudi Jaz ostal blizu tebe. 2
Nedavno sem morala sprejeti pomembno odločitev, ki je vplivala na moje delo, družino in otroke. Nisem vedela, kaj izbrati. Enkrat sem čutila eno, drugič pa nekaj povsem drugega. Enostavno nisem mogla kontrolirati svojih občutkov. Molila sem ter iskreno iskala Boga in Njegovo modrost. Celo v tem trenutku, ko to pišem, ne morem z gotovostjo reči, da sem popolnoma prepričana v svojo odločitev, in da je ta Bogu po volji.
Ampak lahko rečem, da se učim. Uvidela sem svoje slabosti in priložnosti za duhovno rast. Zavedam se Božje milosti, in da mi v trenutkih slabosti On pomaga. Neprestano se čudim Božji mirnosti, in da se Mu nikoli in nikamor ne mudi.
Ko sem iskala odgovore in vodilo v Bibliji, sem prišla do Psalmov. Uvidela sem, da skoraj v vsakem Psalmu kralj David odpre svoje srce pred Bogom. Ne glede na svoje stanje, se David vedno obrača na Boga. Tam, v svoji slabosti, pozna Boga, kar lahko vidimo v naslednjem verzu: “Jaz pa zaupam v tvojo dobroto, moje srce se raduje, ker si me rešil. Peti hočem Gospodu, ker mi je povrnil dobro.” 3 To pa je več kot dovolj.