Luka, mlad študent, ki živi v industrijskem velemestu na obali Zahodne Afrike, je razočarano strmel skozi odprto okno svojega stanovanja. Že več kot dve leti je minilo odkar je zadnjič videl svoje ostarele starše, ki so živeli daleč od njega, in upal je, da jih bo lahko obiskal za božič.
Vendar pa je bil problem vedno isti – denar. Bila je gospodarska kriza in uspel se je zaposliti le honorarno. Z majhnimi dohodki je komaj vzdrževal samega sebe in lahko je le sanjal o denarju za avtobusno vozovnico, ki je bila draga, med prazniki pa je bila še dražja.
Odmaknil se je od okna in se prijel za glavo ter razmišljal, kaj naj naredi.
Kasneje zvečer je vprašal enega od svojih prijateljev, če mu lahko posodi denar za avtobus. Na žalost je bil njegov prijatelj prav tako v denarni stiski. “Toda,” mu je rekel, “če resnično verjameš, da je to Božja volja, ti bo On pomagal. Biblija pravi, da ‘Bogu namreč ni nič nemogoče’ 1 Oba sva brez denarja, toda Bog ima vedno vse, kar potrebujemo. Enostavno vem, da ti bo pomagal, da boš potoval domov, in ti Mu lahko pokažeš svojo vero tako, da se spakiraš in greš jutri na pot.”
“Ampak nimam avta,” mu je Luka povedal.
“Imaš pa noge,” je prijatelj odvrnil.
“Da grem peš? Ni govora, to je zelo daleč!”
„Vem, toda tudi Bog to ve. Trenutno imaš dve možnosti: ali boš jutri ostal doma, to pa pomeni, da se najverjetneje ne bo nič zgodilo, ali pa boš šel na pot in molil, da se nekaj zgodi. Če boš šel in poskusil, bo Bog naredil pot zate.“
Naslednji dan je Luka šel na pot proti svojemu rojstnemu mestu. V nahrbtniku je vzel s seboj krščanske letake in jih delil z vsemi, katere je srečeval na svoji poti: z mimoidočimi, uličnimi prodajalci, kupci in z berači.
Na avtobusni postaji je bila velika gneča in Luka je takoj začel deliti letake ljudem, ki so se nestrpno prerivali, medtem ko so poskušali vstopiti v že prepolne avtobuse. Avtobusi so bili tako polni, da mu niti denar za vozovnico ne bi pomagal. Spet je začutil razočaranje, ki ga je občutil včeraj, vendar se ni predal, temveč je nadaljeval svojo pot.
Čez nekaj časa je prispel do velikega križišča in čakal na zeleno luč. Naenkrat ga je zvok prihajajočega vozila zbudil iz razmišljanja. Obrnil se je in zagledal srebrn avtomobil, ki se je ustavil na pločniku za njim.
“Dobro jutro,” je rekel voznik skozi odprto okno. “Videl sem te, ko sem tankal gorivo. Po nahrbtniku sklepam, da potuješ, vendar se nisi vkrcal na avtobus. Ko sem te spet zagledal, sem se odločil ustaviti. Kam greš?”
Luka mu je odgovoril in previdno dodal, da ni imel dovolj denarja za avtobus.
“Moji starši živijo ravno tam!” je človek vzkliknil. “Prav zdaj grem na obisk in lahko greš z menoj.”
In tako je presrečni Luka najdel prevoz. Ko se je usedel v avto, so mu na misel prišle besede pesmi, katero je enkrat slišal:
Vem, da bo Gospod naredil pot za mene.
Če Mu zaupam in nikoli ne dvomim.
Bo On zagotovo vse rešil.
Vem, da bo Gospod naredil pot za mene.
Ko sem slišal župnikovo zgodbo o Lukinem čudežnem božičnem prevozu, sem vedel, da bo Gospod naredil pot tudi zame, kadarkoli bom po veri poskušal najti Njegovo voljo.
- Luka 1:37 ↑