Tistega božičnega jutra sem odšel k svoji delovni mizi. Na mojo veliko žalost sem opazil, da se je steklo naše ljubljene peščene ure zlomilo. Moral sem jo vreči v smeti. Potem pa sem se odločil, da jo še enkrat fotografiram ter se poslovil od nje.

Vedno sem bil očaran nad peščenimi urami in ta ura je bila nekaj posebnega. Podaril sem jo svoji ženi za prejšnji božič in predstavljala naj bi “čas, ki ga z ženo preživljava skupaj”. Ura me je prav tako spominjala na zgodbo in gledališko igro, ki sem jo napisal, katere osrednja tema je bila simbolizem peščene ure.

Nato sem pozabil na uro in začel delati. Tega dne sem se na proslavi za praznik oblekel v Božička. Medtem ko sem hodil od pisarne do pisarne in se slikal z uslužbenci in njihovimi otroci, sem v eni pisarni opazil peščeno uro. Ko smo se slikali z menedžerjem, sem mu omenil, kako lepo peščeno uro ima na na mizi in da so mi peščene ure zelo všeč.

“Pomaga mi, da sestanki niso daljši od trideset minut,” je rekel.

“Ali ste jo kupili v Indiji?” sem ga vprašal v upanju, da bom nekako našel način, da zamenjam svojo zlomljeno uro. (Takrat sem namreč živel v Indiji.)

“Da, lahko vam dam naslov trgovine, kjer sem jo kupil.” Zahvalil sem se mu in ko sem odhajal, sem naenkrat slišal, da me kliče nazaj. V rokah je držal peščeno uro. Potem pa je z nasmehom, ki je bil podoben nasmehu Miklavža, rekel: “To je moje božično darilo za vas.” Globoko sem se mu zahvalil in obljubil, da mu bom poslal božično zgodbo o peščeni uri.

Bil sem presrečen in komaj sem čakal, da ženi in hčerki povem, kaj sem mi je pripetilo. Po dveurni vožnji z enega konca mesta na drugi konec, sem končno prispel domov. Bil sem presenečen, ko sta moja hčerka in žena prispeli skoraj v istem trenutku. Hvala Bogu, kajti imeli smo samo en ključ od doma. Trije avtomobili s treh različnih lokacij so prispeli domov skoraj ob istem času! Neverjetno! Če poznate prometni kaos v Mumbaju, potem vam bo jasno, da je to nemogoče izvesti, četudi bi to načrtovali vnaprej.

Toda kakšno zvezo ima vse to z mojo peščeno uro? Nisem bil prepričan, vendar sem se počutil kot detektiv, ki na nek čuden način “ve”, da obstaja neka povezava. Po razmisleku sem prišel do zaključka, da sta obe stvari pokazatelj moči v zakulisju, ki iskreno skrbi za vsako podrobnost v mojem življenju. Ta misel mi enostavno ni dala miru. Mogoče je bilo vse samo naključje? Toda, če ni bilo naključje, kaj je bilo?

Za nekatere so ta “naključja” le slučajni dogodki, na katere niso niti pozorni. Tudi jaz bi lahko zanemaril, kar se mi je zgodilo tistega božiča in vse postavil v škatlo z napisom “imeti srečo.” Vendar pa, če se ozrem nazaj, se spomnim tudi drugih božičev in dogodkov, kjer se je vse dobro izšlo, kakor kakšna velika sestavljanka. Menim, da so takšne stvari pokazatelj Božje ljubezni. Verjamem namreč, da mi Bog na ta način želi pokazati, da me ljubi in skrbi zame.

Ne vem, kaj Bog počne v zakulisju. Božje delovanje je iznad moje človeške logike in razumevanja. Vse to je včasih težko razumeti, toda ob istem času takšni čudeži ohrabrijo mojo vero. Občutim, da mi takšne situacije dajejo bežen pogled na način Njegovega delovanja.