Ko seznam stvari za storiti raste iz minute v minuto, počasi postanem utrujena. Takrat se ustavim in za nekaj minut spočijem misli.
Včasih grem na balkon ali se usedem v naslonjač blizu steklenih vrat in si spočijem oči, medtem ko občudujem lepo naravo. Iz mojega zornega kota vidim drevesa, zeleno grmovje, polja in visoke planine v daljavi. Listje dreves je temno zelene barve in ta name deluje pomirjevalno.
Mislim, da ptice mislijo isto. Kajti povsod jih je veliko. Različnih vrst, velikosti, barv in izgledov. Najbolj so mi všeč svetlo rumene ptice. Ne le da so lepe, ampak tudi glasno in veselo cvrčijo.
Medtem ko se osredotočam na lepoto narave, ki jo vidim v daljavi, je nemogoče občutiti karkoli drugega kot inspiracijo. Ko pa postanem pozorna na stvari, ki se nahajajo blizu mene, se soočim s stvarnostjo, ki je vse razen popolna, prav kakor tudi naše življenje. Težki, debeli, črni in sivi kabli blizu balkona presekajo čudovit prizor, kakor grde črte, katere je nekdo zlonamerno narisal na sliko v okvirju. Zdi se mi, da kabli poskušajo pritegniti mojo pozornost in porušiti lepoto tega popolnega prizora. Na drugi strani majhne ulice se nahaja majhna hišica z veliko satelitsko anteno in star betonski električni drog, ki ne služi prav ničemur.
Poskušam se sprostiti med svojimi odmori, toda začela sem gledati preveč na negativno stran te, drugače čudovite okolice. Potem pa me je Bog pokaral, kakor zna samo On. Kajti pokazal mi je majhen skeč in v glavnih vlogah so bile Njegove majhne živali. Moja priljubljena rumena ptička je pristala na bližnji kabel in začela peti svojo sladko pesmico.
Naenkrat so kabli izgubili svojo grdoto. Uvidela sem namreč, da brez njih ne bi mogla uživati malega angela in njegove pesmice. Ko sem se sprostila, je par rdečih ptičk priletel na anteno. Izžarevali sta mir in uživala sem, ko sem gledala kako komunicirata med seboj. Nekaj zanimivega sta razpravljali, kot da sta govorili, kaj se jima je danes zgodilo. Ko sem se osredotočila na njiju, so se grdi kabli naenkrat spremenili v čudovit gledališki oder.
Potem pa je prišel vrhunec predstave. Nenadoma so nebo prekrili temni oblaki. Pričakovala sem, da bo to konec programa, vendar sem se zmotila. Najboljše je še prihajalo. Z dežjem so se pojavile lastovke in vrabci ter zavzeli svoje mesto na črnem kablu. Kmalu so se jim pridružili rumena ptička in nekaj rdečih ptičk. Veselo so čivkali in pustili dežju, da jim pomije prah in umazanijo. Skakali so sem ter tja in veselo čivkali kot majhni otroci, kadar radostno tekajo okrog škropilnika.
Ploha je trajala le nekaj minut, potem pa je sonce sramežljivo pokukalo izza oblakov. Moja perspektiva se je spremenila. V življenju se soočamo z mnogimi stvarmi, posebno v napetih in stresnih dneh, zato nam življenje v tistih trenutkih pogosto izgleda tako grdo, da nam lahko uniči pogled na prihodnost ter uresničitev vseh upanj in sanj. Toda veliko se lahko spremeni, če dopustimo Bogu, da nam pokaže, kako so lahko te grde stvari pred nami pravzaprav način, na kateri On prinaša blagoslove in lepoto v naše življenje. Ne smemo pozabiti, da so te grde stvari samo en del odra, ki ga gradi Gospod. Odra, na katerem nam bo On kmalu dal veliko radost, upanje in opomin, da obstaja lepota v vsemu, kar On postavi pred nami.