Moja starejša sestra Sheila je imela velik vpliv na moje življenje, zlasti na mojo mladost. Naučila me je igrati na kitaro, in napisala je lepe pesmi, polne ljubezni in upanja. Pokazala mi je, da so duhovne rane iste kot kožne rane – vedno se zacelijo naravno.
Sčasoma sem dojela, da se nekateri ljudje zacelijo hitreje kot drugi. Nekateri se “oklepajo” svoje rane, dokler se ta ne spremeni v zagrenjenost. Dopuščajo žalostnim spominom, da jim izčrpavajo misli ter jim odvzemajo radost do življenja. Kadar nekdo neprestano škoduje svoji rani, se ta nikakor ne bo mogla zaceliti.
To se je zgodilo tudi meni. Razjezila sem se na nekoga in to jezo sem v sebi nosila nekaj tednov. Dokler mi prijatelj ni svetoval, naj oprostim tej osebi in začnem zanjo moliti. Rekel mi je: “Če boš molila zanj, boš kmalu začutila, kako te zagrenjenost zapušča.” Poslušala sem ga in njegove besede so se uresničile. Danes se niti ne spomnim zakaj je točno šlo, toda dobro se spomnim tega nasveta, katerega se od takrat vedno držim.
Moja sestra je imela prav, ko je govorila o ranah. Toda moramo odpustiti in pozabiti. Moramo se znebiti teh negativnih občutkov. Ne glede na to, kaj se nam je zgodilo, Bog lahko spremeni vse v našo korist, če Ga ljubimo, Mu verjamemo in sledimo.
Biblijska zgodba o Jožefu lepo prikazuje to načelo. Jožef je odpustil svojim bratom, čeprav so ga prodali v suženjstvo. Kot suženj je služil trinajst let. V 1 Mojzesu 50:20 jim je rekel: “Hoteli ste mi sicer storiti hudo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo.”
Tudi sam Bog odpušča in pozablja! Hebrejcem 8:12 pravi: “Zakaj milosten bom do njihovih krivic in njihovih grehov se ne bom več spominjal.” To načelo je jedro krščanskega sporočila. Ravno to je Bog naredil za nas, ko je poslal Jezusa, da umre za naše grehe. Če želimo slediti Jezusu, moramo sprejeti Njegovo ljubezen in odpuščanje, potem pa se moramo naučiti odpuščati in pozabljati, ne le za dobro drugih ljudi, temveč tudi za svoje dobro!